Home > Razno > Martinčkarji

Martinčkarji

24. decembra 2013

Telefon je danes malce bolj zgodaj ko ponavadi pozvonil, sem bil še pod prho. A ko sem videl, da sta me zaporedoma klicala tako gospod Grah kakor mojster Igor, najbolj ostro pero Dolenjskega lista, sem takoj vedel, da spet tičita skupaj in da sta premlela že vse, kar je bilo za premleti in še nista premlela v prejšnjih skupnih desetletjih ter da jima je dolgčas postalo. Da naj pridem v Mercator center, kjer malice strežejo, da je sonček in da mi bo kofe v njuni družbi pasal ko milijonmater. Še nisem spil mojih obveznih jutranjih kofetkov, pa tudi obeh časopisov še nisem porecikliral, a sem vedel, da je vsako upiranje brezpredmetno, ker se bosta drugače pa na vratih narisala čez čas in sem izbral manjše zlo – sem se odpeljal na krmišče delovnih ljudi. In res je bilo sonce in res sem ju zlahka našel, kakor sta rekla, pod stopnicami na teraso sta bila parkirana njuna bicikla. Na terasi pa garača, ki sta me takoj spomnila na Statlerja in Waldorfa, tista stara cinična prdca z balkona iz Muppet šova, ker sta vpila in pripombe dajala, še preden sem dobro parkiral. Na teraso sem moral skozi restavracijo in ni lepšega navsezgodaj dopoldne, ko komaj vstaneš, kakor močan vonj po čebuli in golažu. A razumem oba prijatelja, oba garača, ki v službah do nezavesti prekladata tiste karte pri kompjuterski pasiansi, da potrebujeta močno hrano. Še preden sem dobro sedel, je bilo že ene milijon podjebavanj in še več smeha, zaradi sonca pa je čez kakšno uro intenzivnost malo popustila, sta postala zaspana. Pa vest se jima je tudi tu in tam oglasila, da mogoče bi bilo pa dobro tudi kaj v službo skočiti pogledati, a očitno ni bila prehuda, ker sta samo stokala, vstala pa nista. Vmes je na malico še ena gospodična prišla, ki se je na zadnji stopnici spotaknila in ko se je gospod Grah nehal na ves glas smejati, je potem malo razmišljal, če je morda brala o njegovem petelinjem zajtrku in kakšen dedec da je in ji je postalo malo nerodno in se je zaradi tega spotaknila, ko smo bili pa že pri seksu in ker je ravno božični večer, se je pa še mojster Igor v antično zgodovino spustil in povedal, da je Jesus Christ Superstar edini film, ki ga je v kinu nehal na polovici gledati in je odšel ven, da v kino je odšel pa zato, ker je že štirikrat zapored na eno deklico skočil in je imel dovolj, a je potem raje sredi filma odšel še na en skok, kakor da bi trpel do konca filma. In kakor se rado zgodi pri nezaposlenih ljudeh, je mene začel čas preganjati in sem moral oditi, prijatelja sta pa posledično tudi zajahala kolesa in nadaljevala trpljenje v svojih službah. Če sta uspela priti do njih, vmes je namreč še nekaj zanimivih punktov in ljudi … Fotka, ki sem jo pritisnil, je pa tudi povedna, vsaj enega od žuljavih garačev je toliko zapeklo, da je skril obraz. Da šef ne bo vedel, kdo sedi na rezervnem delovnem mestu …

20131224_113603

Comments are closed.