Se pogovarjava s Ticotom, kdaj in v katero bova šla, malce že zarjavela zaradi jamarske lenobe (včasih sva bolj frekventno vrtala po podzemlju) in usklajujeva termine, pa ne prideva skupaj in sva kar malo nejevoljna. December je za Ticota najbolj lukrativen in ga ne sme zagnojiti, prioritete so jasne. Mu ne nasprotujem, razumem, kar naenkrat pa malce vzroji. Da je slabe volje, da kolikokrat se čez Grosuplje pelje in da ni mogel tiste usrane srečke kupit za 2 ojra, ki je tam nekomu prinesla 21 milijonov! V evrih! In sem potem še jaz kar nenadoma slabe volje. Ker vem, če bi Tico tisto usrano srečko kupil in bi mu prinesla 21 milijonov, bi jaz za novo leto zagotovo dobil nov jamarski pas. Ta, ki ga uporabljam zdaj, je namreč tako bogi, da ga samo še čudež drži skupaj … 😉
