Srednjemu zlatemu sinu, ki si nadvse želi voziti mojega tovornjačka in biti glavni car na šoli, nekako ne zaupam, da ne bi naredil kakšne neumnosti, zato smo se dogovorili, da najprej poskusimo z nečim manjšim (in s čemer ne more peljati pol svojega razreda!). Da si nabere izkušenj, preden sede v pravo zverino, takorekoč. In je dr. Krevs nekje spod nekega kozolca zvohal Tomosovega avtomatika, tam nekje okoli 76 letnik, odlično ohranjen, delujoč. Manjka en pedal in zadnja luč ni originalna, drugače pa vse tipi topi! Celo vžge in se lahko z njim pelješ! Ko smo šli prvič na obisk v dr. Krevsovo delavnico, da spoznam bodočega voznika z bodočim vozilcem, je bil v avtomobilu tja vozeč se ves navdušen in naspidiran ta moj zlati srednji sin, v delavnici pa ne več tako zelo. Ja, sej je poskusil malo blefirati, da je vesel pa to, a zelo dober igralec pač ni. Potem mu je pa dr. Krevs povedal, kaj vse bosta popravila in kako bosta zadevo polepšala in da bo moj zlati Gašper celo barvo lahko sam izbral, se je pa zadeva v hipu spremenila. Da bo mat črn z zelenimi kolesnimi obroči in zeleno balanco in prtljažnikom. Jaz sem do stropa skočil, dr. Krevs je pa za odtenek vprašal. In smo bili vsi veseli, celo jaz, ker veselje otroka je pač največ, kar oče lahko dobi, mar ne?! Danes je dr. Krevs, ki je na očetovskem dopustu, očetovske zadeve očitno uredil predčasno, ker je našel urico časa za vse prisklednike (Klemi je moral namreč tudi danes tehničnega narediti) in smo prileteli in retro vozilce razstavili v prafaktorje. Da ga pripravimo za brušenje in kitanje in barvanje, saj veste. Tasrednji in najmaljši sta šravfala in se usrala do komolcev (pozabil sem jima naročiti, da morata bolj vsakodnevno popoldansko prostočasna oblačila obleči!), če kaj ni šlo, sem vskočil jaz. Včasih tudi dr. Krevs, ki je občasno prišel poškiliti, kaj počnemo, pri enem res zarjavelem vijaku, ki sva ga z Gašperjem matrala že vsaj deset minut, pa ni popustil, je recimo mimogrede tisto ročico na gedori premaknil, da sva ga nehala zašravfovati in je končno potem popustil v sekundi! No, ko smo razstavili vse do konca, da so ostali le še delčki in je bil moped videti kakor kakšno bujno koruzno polje v Afriki takoj potem, ko ga obišče velik roj kobilic, smo se pa še po moško pogovorili. Da obroč bomo dali speskati, da ne bo več zarjavelega kroma, da špice bodo pa bleščeče nove, da sedež gre proč in se bo naročil tisti za eno osebo, trikoten, je bolj retro in fensi, prtljažnik bo tudi potrebno original nabaviti, pa vse zajle in žice, seveda tudi gume in zračnice, par stikal, ko smo si pa zadevo še bolj pobliže ogledali, smo pa ugotovili, da bi bilo mogoče vse skupaj najboljše speskati, da bo vse skupaj kot novo. Ma, kaj novo, boljše od novega menda! Ja, takole potiho sem med naštevanjem poskušal seštevati, pa mi ni najbolje uspevalo, ker vsaka stvar posebej res ni draga, skupaj pa … Ne bi bilo bolje in ceneje kupiti novega, me je potem zvečer vprašala predraga soproga. Hja, ceneje ne vem, majkemi, bolje pa zagotovo ne! Ker novega avtomatika iz trgovine lahko kupi vsak Pepe, mat črnega z zelenimi kolesi in balanco in prtljažnikom in trikotnim sedežem pa si naredijo samo tapravi možaki. No, ali pa dečki, ki bodo nekoč zrasli v prave možake …
Plus dr. Krevs, ki je zelo moder človek, je na koncu pomodroval mojemu zlatemu srednjemu sinu, da mogoče pa ni najbolje, če bo tako spimpal vozilce, ker ko bo domov potem prinesel štirico iz šole, bo nekaj časa za kazen mopedek šofiral ata …
