Romanje

Saj iskreno upam, da bom doživel še več, kolikor sem že, čeprav je včasih v kakšni družbi videti, kakor da živim samo še v preteklosti. Mislim, pogrevam stare štorije pa to. Smo zadnjič pri Lenki sedeli in blebetali o vsem mogočem (ja, tudi o kastraciji različnih živali), vmes je pa še beseda na Brezje nanesla. Sem se pohvalil, da sem edini v takratni družbi romanje ob največjem brezjanskem prazniku opravil, pa mi nisi verjeli, zato sem poiskal zapis o tem iz leta 2003! Pa žal kaj veliko o romanju in občutkih z božje poti ni, kar je nekako sploh tipično zame, bi rekel …

Strah me je. Res. Pred vrati moje pisarne namreč stoji človek, ki mi že samo s svojo prisotnostjo vliva strah. Ne tajim. Pa čeprav sem prvoborec osamosvojitvene vojne, čeprav sem v tistih presodnih dnevih neštetokrat zrl smrti v oči, čeprav sem držal puško v rokah, sem kljub temu samo človek. In me je strah. Tisti, ki trdi, da ga nikoli ni strah, itak laže. Takšnega človeka ni, ali pa je popoln idiot in ne more predvidevati za deset minut naprej, da bi se lahko ustrašil … No, mene je strah. Priznam. In človek se kar noče umakniti spred moje pisarne!
Que sera, sera ali sooči se s svojimi strahovi! Carpe diem in Quo vadis! Malce biblijsko sem razpoložen, ker sedim v svoji pisarni in nameravam pisati o svojem božjepotju. A o tem kasneje, zdaj se moram najprej soočiti s svojim strahom! Ki stoji pred vrati. Saj sem vendar odrasel človek, prvoborec, ki je s puško v rokah neštetokrat zrl smrti direktno v oči. Vzdihnem, se odrinem od mize, potegnem še zadnji dim na smrt obsojenega, v pepelniku pedantno in zelo picajzlasto ugasnem ogorek, da ja ne bo kakšna žerjavica ostala tleča, potem se še bolj odrinem od mize, vstanem in stopim iz pisarne. Hočem mimo človeka, ki mi vliva strah. Sooči se s svojim strahom! Poglej mu v oči. Pogledam ga v oči, nehote malenkostno prikimam. Odkima, odsotno, pogovarja se z nekom. Ufff, rešen. Saj ni bilo tako strašno! Odpravim se proti stranišču, čeprav me fiziološka potreba ne pritiska. Kljub strahu. Tako daleč še nismo … Odpravim se proti stranišču samo zato, ker sem se soočil s svojim strahom. Stopil mimo njega. In ko sem stopil mimo njega, sem pač moral nekam oditi. Stranišče je bilo pač najbolj primerna rešitev. Kljub temu, da me ni tiščalo …
»Samo še tebe čakam!« me je zadelo v hrbet.
Ah, u kurac …
A naj začnem dan prej, da bodo zadeve bolj jasne. Pravzaprav bi moral začeti dva meseca prej, a bo tudi en dan nazaj v času dovolj razjasnil zadevo. Namreč, poleti revija, ki jo držite v rokah, ne izhaja. In mi torej ni potrebno pisati rubrike, ki jo pravkar berete, čeprav neumnosti še vedno počnem in se v opravičilo lažem, da delam reportažo! In se človek odvadi pisati. Glavni urednik sicer dovolj zgodaj zajaha in potem jaha in jaha, a ker sem tega že navajen in se suvereno izmikam, kako je že vse narejeno, me je tokrat po dvomesečnem premoru spačilo. Zamudil sem vse roke. Ok, saj jih vedno, a tokrat sem jih zares. Kar pomeni, da glavni urednik jaha samo tebe in vse bolj zateguje uzde. Kar ni prijetno, verjemite! Včeraj zvečer, pravzaprav že ponoči, ko sem kofetkal namesto da bi pisal, se je na mobilniku izpisalo njegovo ime. Oklevajoč sem se javil in se oddahnil, ko me ni nahrulil temveč le vprašal, ali obstaja možnost poslati SMS prek weba. Da mora poslati daljši tekst in se mu ne da tipkati po telefončku. Vesel sem mu vse razložil in prekinil, preden bi se spomnil vprašati, kaj je s člankom, čez morda tri minute pa dobim sporočilo. Od njega, jasno. Bil je jasen, čeprav ne tako dolg, da zadeve ne bi mogel natipkati na telefon: »Zdravo! Tvojega clanka se nimam. Prosim sporoci, kdaj ga lahko pricakujem. Se res mudi!«
Najprej sem se ustrašil, ker sem črki c in l v clanku prebral kot d in sem že mislil, da bo nekaj z mojo danko napravil, se potem pomiril, ko sem prebral pravilno, potem pa spet zasekiral, ker nisem imel nič napisanega in nič narejenega. In se v sili spomnil na dogodek s konca avgusta.
Ko sem dobil SMS Boruta Peterlina: »Bok Sini! Ce nisi na dopustu mentalno ali fizicno, se lahko udelezis celonocnega romanja v Brezje. Ekipa Mladine, Baco, jaz. Bos spoznal sorodne duse. Bp« Najprej sem seveda opazil, da naš vrli fotograf postaja skromnejši. Ja, odrašča, otroci so tukaj, odgovornost prvega lovca in nabiralca družine … Ker če bi mi SMS poslal pred nekaj slabimi leti, bi seveda napisal najprej sebe, potem šele Bacota in ostale. Pravzaprav bi najprej napisal sebe, ostale pa šele v drugem SMS-ju … OK, dobil sem sporočilo, a sem si nekako mislil, da se naš BP heca ali pa da je kakšno lepilo vohal in nisem odpisal, pa tudi razmišljal kaj dosti o tem nisem. Sporočilo me je doseglo še med spanjem, ob prvi kavici enkrat zgodaj dopoldne malo pred kosilom pa že tudi prvi klic. Jaz še v prostem teku, BP pa v najvišjih dnevnih obratih. Prepričeval me je kot kakšna Jehovova priča in čeprav sem se otepal z vsemi štirimi in celo blefiral, da mi nekaj telefon ne dela dobro, ni odnehal. In sem obljubil, da bom resno razmislil, čeprav me je že omemba Mladininega Blaža skoraj prepričala, dokončno je tehtnico prevesil pa Baco. Ki me je prepričal ne z božjepotjem temveč s tem, da vse skupaj lahko vzamem kot en čisto navaden planinski pohod.
Dan je minil zelo hitro, šele ko se je znočilo in je že bil čas, da otroke počasi začenjam naganjati v posteljo, sem se spomnil in poklical BP-ja, da mi pove, kam pravzaprav gremo, koliko časa bomo hodili in kdaj moramo oditi od doma. Odzval se je z nonšalantnim »niproblemainnifrke«, kakor da gre za sprehod po parku, da oditi bomo morali pa pred pol ure. Da nas Blaž že čaka v Škofji Loki! No, sem navajen delovati pod stresom in sem v avto le vrgel večno pripravljen nahrbtnik (dereze, zimske rokavice, čelado in plezalni pas sem ven vzel na srečo še pred pohodom!), pomahal preljubi soprogi, da odhajam na romanje v Brezje in odvihral po Bacota. Že med potjo mi je zazvonil telefon in ko sem čakal, da se Baco še stušira, sem soprogo ves čas prepričeval, da RES grem na romanje, da se nič ne hecam in da ni nobene druge ženske! In čeprav se je mudilo za popizdit, sva seveda čakala tudi Boruta, ki se je moral še počesati …
Potem smo odbrzeli v Škofjo Loko po Blaža in njegovo prijateljico in potem v trdi temi po še tršem asfaltu krenili na pot. Ki naj bi bila po besedah lokalnega župnika speljana tako, da je primerna tudi za starejše romarje, le tiste z bolj obrabljenimi srčnimi črpalkami da je znal malo klanec matrati na začetku in tiste z umetnimi kolki dolina na koncu, drugače pa naj ne bi bila zahtevna in ne predolga. Sicer ne vem, kako bi nekdo, ki ni v top maratonski formi (da ne govorim o napol invalidnih romarjih!), zmogel pot, ki smo jo mi pregrizli, dopuščam pa možnost, da smo jo kje mahnili narobe in zadevo nenamerno prek Jelovice podaljšali na švoh 30 kilometrov. Čeprav moram na tem mestu izrecno poudariti, da se je Blaž Ogorevc zelo dobro pripravil na to pot! Čeprav je kot naš vodič totalno zgrešil pot, je imel s sabo pravo slanino in črn kruh, kar se menda spodobi za romarje in to odtehta vse ostalo …
Bil je čisti matr, kakor se za božjega romarja spodobi, v Brezje smo prišli ravno prav malo pred mašo, da smo si še stojnice s plastičnimi puškami, pištolami, avtomobilčki in podobno versko vsebino lahko ogledali, in čeprav so prodajali svašta, sem pogrešal kakšno špangico s hudim verskim motivom, ki bi se je moja soproga nadvse razveselila, sem prepričan.
Ker o Brezju vemo vse že s TV, naj se na koncu le še zahvalim Bacotovi sošolki Sabini iz Radovljice, ki nas je prek ponoči prehojenih hribov zapeljala nazaj v Škofjo Loko. Takšne carice ni nikjer, vam povem.
Crknjen, neprespan in ves razbolen sem končno ležal doma, ko se je s sporočilom oglasil še Bojan, da pride na kavo. In sem mu odpisal, naj se jebe. In je malo razmislil in se potem pravilno odločil, da bo večer za spremembo preživel s prijateljico. »Prav mas. Grem sexat!« je napisal. Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo več!

cerku