Še res samo ene par detajlov je bilo za nardit pri bivaku, zato smo se v soboto že zgodaj odpeljali na lokacijo. Iz totalno meglenega Novega mesta v totalno sončno hosto pri Čaganki. Malo je bilo hecno, ker sva šla s Klemijevim tavelikim avtočkom, na katerega je namontiral tadolge lestve in sem se ves čas tresel zaradi prekomernega tovora na strehi, zaradi katerega sva določene ostre ovinke morala celo bolj na široko jemati. Pri najboljši gostilni v Bistrici sva en hiter pit stop naredila, ker je Lenki ena žarnica crknila, do katere si lahko prišel samo s tadolgimi lestvami in sva ugotovila, da je najina urna postavka kar dobra, saj sva za minutko dela dobila in dober kofe in avtomatsko še boljši špricer poleg. No, ta špricerček je povzročil, da nisva bila prva na lokaciji, saj sta se gor z okenskimi okviri že matrala Miha in Jože. Klemi se je nemudoma lotil izdelave vrat na podstrešje, kjer bodo nekoč skupna ležišča za umazane jamarje, jaz sem pa zaščitno sredstvo za les zmešal in se lotil zaščite lesa. In moram poudariti, da sem imel najtežjo nalogo, ker se je tista zaščita morala zmešati z bencinom in potem ves čas barvanja nisem mogel kadit, plus ves nabit sem bil od tistih hlapov. Sem tri strani od štirih namazal, ko sta prišla še Tico in Jasna in je barvanje prevzela moja seka in je bila tako vesela, da je lahko tisti valček vrtela, da sem prav resno razmišljal, da bi ji to zadovoljstvo kar zaračunal. Hodi namreč na razgibavanje zaradi operirane rame in so menda gibi pri pleskanju enaki kakor na razgibavanju. Sem ji predlagal, da namesto na fizioterapijo stopi do kakšnega slikopleskarja, pa je bila gluha na to uho. Vmes smo končno še dimnik dokončno namontirali in privijačili, pri tistih vratih za na podstrešje se je pa pojavil problem. Jih je Klemi tako napravil, da se niso dala odpreti, je bil en strešni nosilec malo napoti. Kar za mojstre ni noben problem in je nemudoma zagteval motorko, da bo tisti tram malo obsekal, a kaj, ko je bila motorka zaprta na podstrešju. In je moral vrata spet odšravfati dol, da je do motorke prišel, potem je bilo pa ajncvadraj popravljeno. Je padla noč in sta Miha in Jože morala domov, ker sta imela izhod samo do noči, ostali smo pa še kar nekaj brkljali in popravljali, dokler nas želodci niso ne čevape spomnili. So teknili, nato smo še malo kofetkali in drobili neumnosti, okrog polnoči so pa delovni ljudje se k počitku odpravili, jaz pa za mizo in časopis v roke. Tico si je izboril ležišče na tleh ob peči in je popizdeval od vročine (ampak nalagal je prej on sam!), Jasna, ki je spala na zgornjem pogradu, pa še bolj. In sem moral potem občasno vrata odpirati, da sem ju hladil, dokler zunaj ni začelo pihati in so se pojavili res grozljivi zvoki, kar je pomenilo, da sem vrata zaklenil in jima je bilo vroče do zjutraj. Sta Klemi in Tico na dno Čaganke že ob sedmih zjutraj krenila, jaz sem pa še malo kofetkal in počakal Andreja in Anžija. Anži je takojci pičil na dno pomagat garačema, z Andrejem sva se pa spravila preopremljat pritrdišča iz aluminija z za v Čaganko bolj primernimi jeklenimi. Težkimi ko milijon mater in nama je šlo lepo počasi od rok. Sem enkrat vmes pogledal na uro in me je prav zaskrbelo, ker so se pol ure za nami kot turisti najavili še Dejan, Uroš in Tim. Ki jih pa ni bilo od nikoder, šele skoraj na dnu, v Akustičnem breznu, so nas dohiteli. Prvi Dejanov stavek je bil, da so šli zato tako počasi, ker je Uroš za mano vse popravljal in itak da sem se usral! Mislim, ni najboljši občutek, ko se jamarski in reševalni inštruktor vozi po tvojih packarijah in hote ali nehote vse opazi! A ni bilo tako hudo, imamo kar lepo opremljeno krasotico, le ko so se že skoraj v jamo odpravili, jih je Dare poklical, da potrebuje eno mero še za streho, na kateri je moral en detajl dokončati in je trajalo pol ure, preden sta mojstra ugotovila, kaj sploh morata izmeriti, nadaljnih pol ure je pa trajalo, da sta meter našla. V Uroševem avtu, na gradbišču pri bivaku ga nimamo. Kar niti ni najbolj čudno, ker če gor kaj pustiš, mimogrede klubsko postane …
Vmes je Tico že prišel z dna z izrabljeno baterijo in sta z Dejanom kar gor pičila (Dejan se ponavadi že prej obrne, tokrat pa je bil prisiljen dol priti, ker je gosta peljal), z Andrej sva do Game overja preopremila, Uroš in Tim sta si pa še rove in dvorane in spodnji bivak ogledala. Vmes sta pa tudi Anži in Klemi z dna prikopala z lepo novico, da packa gre in da smo že skoraj na 380 metrih. Smo se družno odpravili proti površju in ven prikopali še podnevi, kar se nam v zimskem času ne zgodi ravno pogosto. Vmes smo pa še enga špijuna odkrili, Anži je celo pomislil, da je Snowden al kaj. Je namreč na žici jamskega telefona prav nič konspirativno visel netopirček in očitno prisluškoval komunikaciji. Dopuščam pa tudi možnost, da mu občasni električni tresljaji pašejo ali pa je izolacija žice toplejša od kamna, kdo bi vedel …
Pri bivaku smo še prebranac s klobaso in čebulo scmarili, ki sem ga postregel kar na Mihatovem delovnem pultu, ki ga še nismo podrli. Sem Dejana vprašal, koliko nas je in nas je preštel osem, zato sem cel lonec vroče dobrote razdelil na osem krožnikov. Ko smo se lačni jela zagrabili, je pa Dejan žalostno roke v žepe porinil in potarnal, da nas je v bistvu devet. In da je v redu, da itak da ni lačen, a ko smo ga potem poslali s praznim krožnikom od enega do drugega, da mu je vsak žlico ali dve doniral, se ni hudo branil, celo zapomnil si je, kdo mu je dal največ kolobarčkov klobase!
Preden smo odšli, sem v dnevnik akcij, ki ga imamo v bivaku, vpisal še glavne pomembnosti, a bolj na kratko, ker se je že prej pa Dare bolj razpisal. Je prišel tist detajl na strehi dokončat in ga je moral dokončati povsem sam, ker smo bili vsi v jami, potem je imel pa očitno čas za kreativno pisanje. Je potarnal, da je prišel delat in da so bili pri bivaku samo duhovi, mrzla kava (to je seka skuhala zame, preden je dopoldne odšla) in mrzel čaj, da na srečo je bil pa vsaj šnopc vroč …
