Vse

Zadnjič smo se odpravili v Čaganko in ne le, da se je Maks izkazal (prišel je namreč tudi ven!), še celo pesem je napisal o svojem podvigu. Ko je Tico slišal za to, ga je prevzelo navdušenje. Da zdaj pa ima naša Čaganka čisto vse in da to je to. Da zdaj bo šlo pa v resnici zelo kmalu na 400 m in globlje, da drugo pač že je …

Spodaj je Maksova pesnitev, ki pa kot vse velike pesnitve potrebuje tudi nekaj pojasnil. No, le eno, recimo. Vse je res! Res je, da se je iz Velenja peljal v Ljubljano, kjer naj bi pobral Matjaža in res je, da se je peljal skozi center Ljubljane in šele v Vrhniki ugotovil, da se je malce izgubil. Evo, sem mislil, da sem jaz najhujši, a se je našel junak, ki me užene! Pa tudi po pretkanosti mi je prav blizu, če me že prekaša ne. Smo zadnjič sedeli na večerji in je priznal, da je v Paradani skrbno izbral dve transportki, saj je vedel, da bo imel zato mir do vrha. Opreme za ven znosit je bilo ogromno in smo se je vsi otepali, a če bi šel prazen ven, bi te gledali postrani, če si imel pa dve, si bil pa car. Teže pa itak ni nihče preverjal, tle se je izkazala Maksova prefrigranost in je zagrabil dve lahki in pičil ven, dokler se enemu od Hrvatov ni zasmilil in mu je porinil svojo transportko, sam pa vzel obe njegovi. Za polovico lažji od tiste ene! In je bilo Maksu malce nerodno in je ven pospešeno potegnil, kakopak, na večerji je pa potem priznal, da je na škrge dihal …

Od kolegice dobil sem knjigo,
notri zgodbe dolenjskih jamarjev,
ki neutrudno ustvarjajo zgodovino.
Med poglavji Čaganka mesto ima,
najgloblja je in najblatnejša.
V tistih krajih je najdaljša
in še se jo raziskuje.
Takoj sem obrnil se na Matjaža,
jamarski je univerzalni ključ,
vsem klubom je v pomoč.
Ni minilo nekaj dni,
že je piskalo sporočilo,
da bo kmalu dobra akcija.
Takoj preložil sem vse svoje delo,
vmes sem se še v Ljubljani izgubil,
ponesreč na Vrhniko zavil.
Še sreča, da je Matjaž trdoživ,
lahko bi bil od mraza hin!
Ko prišli smo blizu,
mi je kolovoz dal znak,
da je že zunaj blata za izvoz!
Nedolžno tam je stala koča,
prelepi jamarski novi apartma.
Vprašal sem, zakaj toliko desk,
ali bo slučajno elektrarno kap.
Vsi pogledali so tako kot krap:
Ej, tu se je treba medvedov bat!
Zgodaj zjutraj skočili smo v jamo
in kmalu verjel sem v njihove zgodbe,
saj vsak meter naprej
je bilo več blata kot prej!
Oči zagledale so prečudovito dvorano,
kjer ležijo veliki mrtvi kamni,
v kotu pa njihovo gnezdo.
Malo se počije in se o zvezdah govori,
ker pot se tu ne konča.
Je zato Šini odmaknil kamna dva,
pokažejo se novi blatni rovi.
Notri skačeš ko junak,
jama gre še v ožine,
a čas imel je svojo brzino,
zato odšla sva na površino.
Na poti ven se je pokazalo,
kje je jamar doma,
vse se je mazalo,
nikamor se ni dalo!
Prej namolzel bi suho kravo
ko ta usrani bi štrik,
da ne bi izpadel taki freak,
sem rekel, da šparam se za šiht!
Že vsak moj premik
zdel se mi je velik podvig,
Šini veliko se je smejal,
saj navajen je takih pogojev.
Prišla sva počasi ven,
se je že stemnilo.
Oprema na polno usrana,
sam to ni važno, če jama je krasna.
Potem hitro na cesto
in čez Kočevje sem drvel,
ker se mi je šiht že začel.

Maks Petrič, Šaleški jamarski klub »Podlasica«, Topolšica