Home > Razno > Zabito

Zabito

1. decembra 2013

Pri dvodnevni akciji mi je milijonkrat prišla na misel scena iz Samo norci in konji, ko tamladadva stojita na lestvi in pod neprecenljivim baročnim lestencem držita odejo, v katero ga bosta ujela, dedek pa na podstrešju s kladivom v roki čaka, da bo udaril po vijaku, ki ta lestenec drži v zraku. A udarim, vpraša in tamladadva, pripravljena na vse, dovolita, dedek udari, previdno, kakopak, a udari po drugem lestencu, ne tistem, katerega sta tamladadva pričakovala …

Smo se že skoraj v petek dopoldne odpeljali proti bivaku z vsemi deskami in plohi, ki so bili tako težki, da me ni čudilo, da Jožetov avto sploh potegne, temveč dejstvo, da se prikolica ne razlomi v milijon kosov, a smo kljub temu doložili še pograd, ki ga je doniral dr. Stibro, ko je na blogu prebral, da jamarji eno barako skup zbijamo. Miha je skočil do Primoža še po remeljne s svojim avtom, midva z Jožetom pa še k Zdravcu po donirano pločevinasto kritino. Jože je pihal skozi ušesa, še posebej, ko smo še tiste dolge plehe gor pričvrstili in se je bal, da se bo vse skupaj dvignilo kakor jadro, a smo peljali bolj počasi (jaz pred njim, ker sem imel Petkoslava tudi povsem zametanega) in naju je že pri Alenki v najboljši Bistriški gostilni ujel Miha, ki je imel svoje osebno vozilo do stropa založeno z lesom tako na debelo, da skoraj prestavljati ni mogel! Vse skupaj smo z debelo muko spravili do bivaka že po debeli temi, čeprav smo nekako računali, da bomo še po dnevu delali! Ko sta se nam pridružila še Klemi in Jernej, smo se odločili, da bomo najprej pod bivak, ki ima že komplet nadgradnjo in vse, najprej podložili s plohi. Da bo pod bolj trden. Itak da bi vsak normalen samo zamahnil z roko, da saj nekako bo, da kako češ vse skupaj dvigat, a ker smo jamarji in ker mi je od Ladislava še nekakšna vreča ostala, ki jo na izpušno cev pritakneš in breme potem plini dvigajo,  smo se dela zelo antuziastično lotili. Če bo kaj pokalo, nič skrbet, je rekel Miha, gor je en plastičen tunelček za žice, ampak v njem itak ni žic, tako da ni panike, naj se kar zdrobi. In smo pritaknili zadevo na avspuh in začeli dvigati, gor je začelo nekaj pokati in ropotati, a se nismo sekirali, dokler Klemi ni zavpil, da moramo nehati, ker smo kompleten bivak dvignili iz zabetoniranih temeljev s temelji vred za pet centimetrov! Smo spustili zadevo, kaj smo pa hoteli, nekako pod ves poden podložili debele plohe, potem smo pa celotno konstrukcijo navezali na drevo, ker se je malenkost nagnila. Za par centimetrov, ne več, a ni panike, ker smo jamarji, znamo z vrvmi! Ker smo za tisti večer naredili že dovolj škode in jo tudi sanirali in ker se nam je lakota oglasila, je Jože v pločevinastem krožniku na svinjski masti spekel bambija, ki ga je prinesel od doma in ki je bil tako dober in jaz tako lačen, da sem na koncu celo kruh pomakal v mast, nisem mogel nehati. Je bilo res tako okusno, da je celo vegetarijanec Jernej malo razmišljal, če ne bi celo svojih banan in paradižnikov malo v mast pomočil! In ko smo se okoli enih zjutraj končno spravili v bivak k počitku, sem v sekundi opazil razliko med zaposlenimi in službo obiskujočimi ljudmi in mano. Ko si rekel en, dva, tri, so začeli smrčati, kot bi na gumb pritisnil, jaz sem pa v zrak gledal in se nadvse razveselil, ko je ob pol štirih zjutraj Jernej moram vodo odtočit. Sem imel za par minut sogovornika, plus na čik sem z njim ven skočil. Jaz v gatah, ker mi je bilo vroče za popizdit, Jernej oblečen kot medved, ker ga je kljub peči zeblo k svino. In je sproti nabral še naročaj drv, da bo malo razhajcal, a sva raje prostore zamenjala in je on spal ob peči in mu je bilo bolje. Je spet na gumb pritisnil in zaspal, jaz sem pa še bambija do ene petih v trebuhu poslušal blejati. Ob pol devetih smo kofe spili, občudovali frišno zasneženo hosto, ki se je pobelila s par centimetri snega (strehe pa še nismo nabili, itak!),  potem smo pa kar začeli nabijati. Sem bil ful vesel, žeblje zabijati je ful luštno, a ko jih zabiješ ene dvesto zapored, ni več tako luštno. Pridružili so se nam še Tico, Dejan in Jasna, ki smo jih dovolj zgodaj ujeli, da so v Črnomlju kupili še pet kilogramov žebljev, ki nam jih je že začelo zmanjkovati. Več rok, več akcije, in se je ropotalo in nabijalo, da je bilo veselje. Jasna nam je kuhala kofete (silila nam je pasulj, a smo bili bolj potrebni kave), mi smo pa tolkli, merili in žagali. Sem se dolgo bal motorne žage, a ko si v akciji dva dneva, se je hitro privadiš in sem z lahkoto z eno nogo stal na lestvi, z drugo na veji, z eno roko kadil, z eno se malo držal, s tretjo pa žagal višek desk. Na srečo je donirani pograd dr. Stibota imel poleg tudi lestve, s katerimi smo si največ pomagali (in ki sicer ne izgledajo najbolj močne, a so zdržale!), saj jih s sabo nismo prinesli. Smo se dobro pripravili, prepričani, da bomo kar s tal skakali in zabijali! No, Jože je ene s seboj imel, a krajše kakor tiste za na pograd, a jih je spimpal, saj smo imeli dovolj žebljev in lesa in je nekako šlo. Naredili smo tudi protivlomna vrata, ki bodo vsakemu vlomilcu preprečevala vlom, saj smo jih kar zabili. Pa naj lopovi iščejo, kod se vstopi! No, je potem motorka rešila zadevo, res priročno orodje! Jasna je popoldne scmarila pasulj s klobaso, da smo pavzo napravili in Anžija počakali (kofete po kosilu smo pili pa iz plastičnih krožnikov (!!!), ker nam je plastičnih kozarcev zmanjkalo!),  ki nam je iz Novega mesta pripeljal novih pet kilogramov žebljev, potem smo pa skoraj do konca zadevo naredili že po debeli temi, tako da smo pri Alenki na zaključnem špricarju in kofetih šele okrog devetih zvečer pristali. In nas je bila bogica res vesela, usranih in po dimu smrdečih do boga, ko smo noter vstopili, tam je pa sto ljudi praznovalo rojstni dan! A nas je v stranski sobi vseeno postregla, celo s hrano, ki smo se je branili, dokler je ni prinesla in smo potem krožnike polizali (pečen janjec in pohano s krompirjem), za krožnik s sladicami smo se pa tudi stepli, čeprav siti do nezavesti …

In prha je po dolgem dolgem času spet pasala ko budali klofuta, sem kar ene pol ure pod vročim curkom stal, da je vsa umazanija stekla v odtok! Pa žena je bila tudi vesela, ker je lahko pralni stroj z mojimi cunjami napolnila (ki se morajo prati na programu za občutljivo perilo) in je bilo ravno dovolj prostora še za nekaj njenih bolj finih nogavic …

Pa še pomembno opozorilo: če bo kdo slučajno mim bivaka hodil in se bo hotel na pograd uležati, naj tega ne stori. Ker pri treh polnih avtomobilih orodja križnega izvijača pa nismo imeli in smo okvir privijačili samo s prsti in še to bolj narahlo, ker so nas že roke bolele!

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERADSC_0912DSC_0865  DSC_0956

  1. 19. decembra 2013 at 18:33 | #1

    Hehehe, kako dolgočasen bi bil svet brez slovenistov, lektorjev in strokovnjakov!

  2. Tish
    19. decembra 2013 at 17:24 | #2

    Hišo ali barako, saj je vseen, sam pri zanikanju vseeno uporabljaj 2. sklon – jebo te, pisatelj pa tak.

  3. 4. decembra 2013 at 14:11 | #3

    Ne, ne, nismo hišo zgradil, jamarsko barako smo postavl! 🙂

  4. Nina
    4. decembra 2013 at 13:17 | #4

    Čaki – hišo ste zgradili???!!!! Svaka čast! Evo, svaka čast! 🙂

Comments are closed.