Home > Razno > Zgrešeno

Zgrešeno

13. decembra 2013

Danes sva bila z Jernejem spet v enem takšnem ajeto projektu, še prej sva se pa še v najboljši bistriški gostilni ustavila na špricarčku, kar pri ajeto projektu vedno pomaga. Da je še bolj ajetojevski in da še dlje traja kakor ponavadi. In sva med delom drobila o vsem mogočem, enkrat vmes sva pa na danšnjo mladino prišla tudi. Da kako je vsa zaračunalničarjena in podobno, da mi smo bili pa povsem drugačni. Kar je mogoče celo res, kaj pa vem. In ko sva tako drobila o neumnostih, ki smo jih kot otroci počeli, pa nikoli iz zlobe, le vmes se je vedno kaj sfižilo, sem se spomnil, kako sva s prijateljem nekje že v srednji šoli pod balkonom klicala tretjega prijatelja. Je živel v oficirskem bloku, v drugem nadstropju in sva morala biti kar glasna. Ne zaradi višine, tista solzava Jugo muzika je namreč glasno odmevala med bloki, ki je jugooficirjem vsaj deloma pričarala ozračje oddaljenega doma. Sva tako kričala pod balkonom in prijatelj se je zelo zelo hitro prikazal, priplezal je pod skoraj do konca spuščeno ruleto na balkon. Je bilo poletje in ruleta je zadrževala sončne žarke, skozi odprta vrata pa je lahko vseeno prihajal zrak in so oficirski ata po kosilu lažje malce počili. Saj to nama je bilo jasno tudi brez vseh tistih prijateljevih znamenj, da naj bova bolj tiha, da ata spijo in da nikoli ni OK, če se na silo in nenamerno zbudijo, a bila sva še šmrkava in objestna in verjetno dobre volje in se nisva kaj dosti sekirala. Prijatelj je tam na balkonu mahal kot nor, naj molčiva in odideva, midva sva pa hotela, da se nama pridruži na dvorišču. Saj bi se nama zagotovo pridružil, a verjetno je bil eden tistih dni, ko je ate moral v šolo pogledat vse tiste sinove cveke v redovalnici in je bil potem sin bolj vesel, če je ata spal, ker ni smel ven, je bil v havsarestu. Če mu je bil v majhnem blokovskem stanovanju ves čas na očeh, itak nikoli ni bilo dobro. Sem enkrat pri njih večerjal, ko je bila ravno neka tekma na TV, je igralo eno Jugo mesto proti drugemu. A tragedija je bila v tem, da je sin navijal za eno ekipo, ata pa za drugo. Meni se je na srečo jebalo za šport, kot se mi še vedno, ampak njihova mama je kuhala, da so angelčki z ritko ploskali, plus še sociološko so me te zadevo rahlo zanimale! Ne, saj se hecam, le užival sem v drkanju. In je takrat, ko sem bil pri njih, atetova ekipa zgubljala, ate je bil živčen ko sršen s slamico v riti, sin pa pameten in je molčal. Jaz sem pa že pojedel in sem si zaželel malo zabave in sem prijatelja sprovociral, da je začel bolj zavzeto navijati za svojo ekipo. Ko je čaletova ekipa naredila nagravžen prekršek in dobila kazen, je ate znorel, jaz sem pa sina sofisticirano napeljal, da se je postavil za svojo ekipo. In sva potem oba suvereno zatrjevala, da je bil favl tako očiten, da bi ga še pes vodnik slepega prepoznal in se je čale nekaj izvijal in se ni dal, midva pa tudi ne (sin je bil opogumljen, ker sva bila enkrat za spremembo dva proti njegovemu oficirskemu čaletu). In ko so tisti prekršek še nekajkrat ponovili v počasnem posnetku iz različnih kotov, sva mu vsakič posebej (kakor počasi zarinjen žebelj v koleno) poudarila, kako zelo jasen in nagravžen prekršek je to, dokler čale seveda ni posegel po najmočnejših argumentih. Mene je posla v tri krasne in domov ali kamor že hočem iti, svojega retardiranega sina, ki ima same cveke v šoli, je pa poslal za knjigo. Z brco v rit. Mene ni brcnil, ker so jugoviči na gostoljubje takrat še nekaj dali, mi je samo pokazal vrata. Pa se nisem dosti sekiral, ker je mamo vest zapekla zaradi soprogovega obnašanja in mi je še za domov nekaj zavila. Plus dejstvo, da je moral prijatelj potem celo noč trpeti za knjigo, pa čeprav skoraj brati ni znal, mi je tudi malce zadovoljstva dajalo. Kaj čmo, takšni smo bili, plus tudi on joje meni kdaj že prej tako pod nos pokadil!

Ampak, kakor koli, tistega dne nama je prijatelj z znamenji ves obupan dajal znamenja, naj se spokava in čeprav sva vedela, da ne bo prišel na dvorišče, da ni šans, ker je bil tistega dne njegov ate v šoli in je za najmanj en teden zaključil s svežim zrakom, sva se vseeno zafrkavala tam pod njim in kričala, naj se nama pridruži. Sva vedela, da če bova še nekaj časa vpila, se bo njegov ata zbudil in naju nekam poslal, sine bo moral pa spet za knjigo. Kar se nama je zdelo smešno za popizdit, njemu pa ne, sva videla na trpečem njegovem obrazščku. Je tudi on uvidel, kam ciljava in je že skoraj obupal, potem se mu je pa v hipu razjasnil obraz in nama je posignaliziral, naj umolkneva, da se takoj vrne. Je izginil pod skoraj povsem spuščeno roleto v stanovanje, midva sva pa umolknila. V pričakovanju. Res naju je zanimalo, kaj bo storil. Ker je bil skoraj stisnjen v kot in kaj veliko potez na razpolago niti ni imel. No, je potegnil potezo, ki je pa niti najmanj nisva pričakovala. Se je pojavil na balkonu z očetovo službeno pištolo v roki in nama kakor grozil. Se je smejal, midva spodaj pa tudi, ko naju je tako na muho jemal. Mu ni šlo najbolj od rok, ker sva med krohotom skakala sem ter tja ko dve kuri brez glave in se je še on na balkonu začel smejati in bi morda že samo s smehom njegovega očeta iz nadvse potrebnega počita iztrgali, a ga na srečo nismo. Mislim, nismo ga prebudili s smehom, prebudil ga je strel iz pištole. Se spomnim, da ko je počilo, smo prav vsi obstali kot prikovani, morda celo zamrznjeni v trenutku časa in bogvedi, koliko časa bi bili tako primrznjeni, če roleta, tista skoraj do konca spuščena roleta na balkon, ne bi dobesedno eksplodirala. Ker je čale na balkon uletel kar skozi spuščeno ruleto, se mi zdi, da je še bolj zaropotalo kot prej strel iz pištole. Za hip sem zagledal debelega starega oficirja v gatah na balkonu, kako se je pojavil poleg svojega sina, ki je v rokah držal kadečo se pištolo, v očeh je pa imel neznansko presenečenje s kancem osuplosti, v naslednjem hipu sta pa že oba izginila in so se iz stanovanja slišali samo še zvoki, ki se slišijo, če v majhno sobo zapreš Toma in Jerryja hkrati. Tudi zvezde in planeti narisani so zaplesali tam okrog stanovanja se mi zdi. Vse skupaj pa ni trajalo dolgo, kajti na balkonu se je spet pojavil prijateljev oče, še vedno v gatah in majici brez rokavov, pogledal dol, vprašal, če smo vsi v redu (sva se morala malo pogledati in pretipati, če sva), ko sva pokimala, naju je pa poslal v tri ali štiri božje in spet izginil v stanovanje. Zvokov iz risanke se ni več slišalo, hec je minil in sva se počasi kar odpravila v kakšno gostilno ali pa kateremu od drugih prijateljev najedat. Se ne spomnim več. Pa poanto sem tudi zgrešil oziroma pozabil. Če streljaš, vsaj naciljaj?! 🙂

Comments are closed.