V soboto smo imeli prvo letošnje srečanje jamarskih reševalcev in čeprav je bila tema še kar zanimiva (vstopanje in izstopanje iz helikopterja, brez tega izpita greš na reševanje lepo peš), je verjetno zelo zelo zgodnja ura povzročala, da so se nam oči krepko zapirale. Uporabljam množino, ker nisem bil edini, a sem sedel bolj spredaj in si enostavno nisem drznil ujeti par z-jev, sotrudnik za mano, ki je bil že malo bolj oddaljen od predavatelja, si je pa to lahko privoščil. Šele ko je začel glasno smrčati, smo ga zrukali, da predavatelj ne bi nabil kompleksov. Potem smo imeli še milijon nekih predavanj o stvareh, ki jih moramo vedeti in poznati, pa niso tako zanimive in je bilo bolj zanimivo tekstanje z Anžijem, ki je vmes eneparkrat ugotovil, da bi zdaj pa že zagotovo prebili ožino na dnu Čaganke, če bi tako zgodaj krenili v jamo namesto v Ljubljano, malo bolj smo se zbudili pa ob omembi enote za identifikacijo mrtvih. Tudi to imamo? Očitno ni samo mene presenetilo, ker je skoraj v istem trenutku priletel sms, da to pa že ne more bit kakšen težek posel: mrtu, mrtu, mrtu, živ, mrtu … Vmes smo enkrat naredili pavzo za kosilo, ob kuharju pa velik napis, da brez bloka ni obroka in smo vsi ko brez glave tiste blokce iskali po žepih. Jah, red mora bit, očitno. Po kosilu so nas lovili ko kokoši brez glave, se nobenemu ni ljubilo nazaj v predavalnico, šele Marko Z. z Gorenjske nas je namamil, ker mu je mamica spekla pecivo, da je počastil prijatelje reševalce, ker je imel glih rojstni dan. Saj smo se bunili, kaj mu ni raje kaj cekinov v žep stisnila, da bi za pijačo dal, a smo se bunili s polnimi usti, ker pecivo je bilo res dobro!
Končali smo šele proti večeru in večina je odpeketala domov, Anži, Tico in jaz pa že po debeli temi direkt v bivak pri Čaganki. Smo zakurili, pokofetkali, še klobase spekli in radlerčke odprli, vmes pa še vrata odpirali, ker je Tico rekorde z ritno pozavno podiral. So se nam oči zasolzile že samo ob zvokih, ampak res, Tico se je pa pridušal, da so nas tam tisti kuharji z blokci zastrupili! Prijatelja sta se okoli enih zjutraj spravila v posteljo (Anži je še mlad in mu manjka izkušenj in se je ulegel na pograd nad Ticotom!), jaz sem imel pa sobotno čtivo s sabo, pavze sem delal le toliko, da sem vsake toliko preveril, ali je Anži še živ ali ga je že obrnilo …
Ob šestih zjutraj sta vstala in se odpravila v jamo, jaz sem pa še malo poležal, ker eden od nas je moral ostati zgoraj in napeljati žico za jamski telefon od jame do bivaka, da ne bi spet reševalci po nas prihajali! Sem vstal okoli devetih zjutraj in se po treh kofetih v čudovitem soncu k delu spravil in tisti kabel vlekel in vkopaval in mi je zelo zelo kmalu žal postalo, da nisem šel raje v jamo! No, sta okoli enih še Jasna in Dejan prišla in je delo hitreje steklo, ko nas je pa naš Markec P. obiskal, smo bili pa že pri likofu. Človek pač enostavno ve, kdaj mora priti! Sicer se je izgovarjal, da se je izgubil, a povsem verjel mu na začetku nisem. Ker sem mu po mailu poslal natančen načrt s puščicami. A je model seveda le prvo puščico videl, ostalih treh pa ne in je na križišču tiste prve puščice lutal in iskal, dokler končno nek domačin ni mimo pripeljal in ustavil. Mu je zaupal, da išče eno veliko jamo in na dodatno domačinovo vprašanje, če išče največjo jamo, veselo pokimal. Evo, vsi poznajo največjo dolenjsko jamo, vsi berejo moj blog! Ves vesel, da je njegovega iskanja konec, je pa ob naslednjih besedah hitro spoznal, da v bistvu pa morda tudi ne. Mu je domačin povedal, da ve, kje je tista največja jama, da je bil pred kratkim Oto Pestner not, da je pel v njej. In ker naš Markec P. redno bere blog in zatorej ve, da če bi bil Oto Pestner v Čaganki, ne bi pel temveč najmanj stokal, če bi bil sploh še živ, je lepo obrnil in v najboljšo bistriško gostilno zapeljal, da mu je Alenka vse natančno povedala. In je pricapljal na likof. Smo ravno vox priklopili in potem ob kofetkanju čakali, da se garača javita iz spodnjega bivaka. In sta se okoli petih popoldne res javila, s čudovito novico, da sta prebila tisti meander in se jima je odprlo in sta se spustila par metrov globlje od 400 metrov in da jama še vedno gre! No, pa smo jo dobili, prvo Dolenjsko jamo, globljo od 400 metrov! Naslednja najgloblja je pa Štirnica z 205 metri!
Smo se ob lepi novici takojci na delo vrgli. Markec je narezal čebulo in jo popražil, Jasna je noter vmešala konzerve golaža in fižola, jaz sem še hitro en kofe scmaril, Dejan je pa radler spil. Potem smo se fino najedli in so vsi odšli novim dogodivščinam naproti, jaz sem pa skrbel, da sta junaka okoli sedmih na toplo prišla ter takojci dobila mrzlo pivo, vroč golaž in toplo kavo …
Aja, pa vidi se, da sem zdaj že nekaj časa jamarski reševalec. Ko se je sestra pri (ročnem) žaganju drv užagala v prst, sem zadevo mimogrede rešil. Še dobro, da sem imel pri sebi izolirni trak, ki sem ga potreboval za tisti kabel za jamarski telefon …
[youtube]http://youtu.be/ZTrsrENwb60[/youtube]