Glista

Ribiči so hecna vrsta ljudi. Ki jih niti najmanj ne štekam. Pred časom, ko je prijateljev prijatelj ujel kapitalnega sulca v Krki, je moj prijatelj, ki ve, da sem pisatelj, prišel na super idejo. Da kako bolje razkokodakati novico in se pohvaliti, kakor da najameš pisatelja, da to stori namesto tebe. Sem bil malce skeptičen, priznam, dokler se nismo dobili na kavi in sem kakšni dve uri crkoval od smeha. Pozabite lovske in jamarske, kaj šele alpinistične, ribiške štorije so najbolj carske! Štorija za njihovo revijo se je kar sama pisala, predvsem kot briljantna komedija, vmes je bilo pa še malo drame. So mi povedali, da je nek tretji ribič, ki je imel vikend visoko nad tistim delom Krke, kjer so kapitalnega sulca uplenili, kakšno leto prej opazil ščuko, kako je na milijon šibala in skakala iz vode, kakor da se ji na vlak mudi, za njo je pa samo nek velik val šibal. Se je ščuka rešila s skokom čez jez, ribiču, ki je to opazoval iz svojega vikenda, je bilo pa v hipu jasno, da je to lahko samo sulec. Velik sulec. In ga je potem fotral in redil s posebej pripravljeno mešanico, potem pa prvega dne, ko je bil lov dovoljen, pride tam en mutan in ga ujame. So skoraj menda pele pesti, sta mi zaupala pripovedovalca, potem bi jih pa še skoraj jaz po ušesih dobil, ko sem med pripovedovanjem o kolosalni borbi med človekom in zverjo nekaj narobe povezal. Namreč, model je imel tisto zverino na trnku in se je z njo prerekal skoraj dve uri, jo je moral utruditi pa to, ko jo je končno v plitvino zvlekel, je pa ta moj prijatelj drugi ribič kar v vodo skočil in ribo velikanko z nekim kijem namlatil. In sem presenečen ugotovil, da pravzaprav potem ni tisti prijateljev prijatelj z laksom ribo ujel, temveč jo je ujagal moj prijatelj ribič. In itak da sta bila v hipu oba v zraku in sem se moral opravičiti. Ker tle ni heca. Pa še naslednjič, ko mi je človek v zahvalo revijo z mojim člankom prinesel, sem se spet moral opravičiti, ko sem mu na telefonu pokazal fotko njegovega kapitalnega sulca. Sem v fotošopu samo ribičevo glavo snel in mojo nataknil, tako, za hec, sam tle ni heca, sem moral fotko potem pred njim iz telefona zradirat. Če nisem hotel dobiti batin …
Je bil enkrat en ribič, ki je skoraj vsak dan ribaril, ob njem je pa sedel en model in ga opazoval. In tako sedem let. En je namakal trnek, drugi je samo sedel. Pogovarjala se nista nič, ker je to menda prepovedano. No, po sedmih letih pa ribič le vpraša tistega modela, zakaj vsak dan z njim sedi, zakaj še sam ne lovi. In mu je model po pravici povedal, da je zanj ribolov preveč dolgočasen …
Aja, zakaj razpredam o ribičih? Ker ribič je najbolj srečen, ko ima njegova žena gliste …
Ne, saj ne, samo zadnjič sta Tico in Anži na dnu Čaganke eno glisto pofotkala in nas je vse zanimalo, kaj to za ena zver je 400 metrov pod površjem in sem fotke poslal Teu, da kot biolog pove svoje mnenje. Je takojci dokaj navdušeno odgovoril, da tista glista je v bistvu pijavka in da je večina pijavk, ki jih dobiš pri nas, plenilskih, le nekaj jih je krvosesnih. In da zatorej zadeva v jami ni nič čudna in vesoljskega. Da nekatere vrste so popolnoma prilagojene jamskemu življenju in da tudi pobarvanost naše gliste odgovarja povedanemu, saj so znane tako nekoliko bolj svetle variante (svetlo sive) kot tudi popolnoma razbarvane (barve človeške ribice), da pa tudi osebki nekje vmes, kakršno smo mi pofotkali, niso neznani. Pa izrazil je obžalovanje, ker jo nismo vzeli s sabo …
Sem mail preposlal Anžiju, ki je takojci v kopalnico stekel in se je detajlno pregledal, če se je kam nanj mogoče prisesala, potem je pa še Ticota alarmiral, ki je tam dol v smukaški preži čepel, naj se še on pregleda, če je mogoče njega zajahala, vmes se je pa Teo spet javil, še malce bolj navdušen. Ga je matralo in je fotke preposlal človeku, ki se je velik del svojega akademskega raziskovanja ukvarjal s pijavkami. Ta je takoj povedal, da gre za zelo zanimivo najdbo in da si v takih razmerah upa domnevati, da gre za troglobionta (To pomeni, da je prava jamska žival, odvisna od stalne temperature in vlažnosti v jamah ter zunaj jamskega okolja ne more preživeti, to mi jamarji vemo, če lahko pokukamo na Google!), da glede na lego pa je mogoča celo pripadnost čisto troglobiotski samostojni veji (clade) Dina absoloni – Croatobranchus, ki sega od Črne gore do Ogulina, pri nas pa njenih pripadnikov še nismo našli.
In imamo zdaj pravo dramo, ker moramo to glisto spraviti k profesorjem, a ne glede na to, da je zelo globoko dol, bomo to storili z veseljem, ker Čaganka zdaj ne da ima vse, ima vse in še več …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

2 thoughts to “Glista”

  1. Hehehe, ni ga čez strupen ženski jezik. Včasih v časopisu zasledim v črni kroniki članek o možaku, ki da je brez razloga zatolkel soprogo in takoj neham brat to pravljico! Če ima ženska jezik, potem je vedno tudi razlog! 🙂

  2. A to pomeni, da boš šel spet kaj v jamo? Zadnje čase mi zdi, da si bolj na površju, pa kavice kuhaš, pa klobase pečeš in drva nalagaš. Iz jamarja si ena taka gospodinja postal ;))

Comments are closed.