V jamarstvu kar nekaj legend kroži, bolj ali manj resničnih, bolj ali manj težko preverljivih. Ena od njih govori o jamarju, ki ga je potreba prisilila k počepu še kar globoko v jami. Načeloma se kakanju v jamah izogibamo, ker jame niso najbolj komoten prostor za tovrstne rabote, saj je potrebno razmontirati vso tisto (običajno zasrano do neba) kovačijo okoli pasu, nato sleči kombinezon, nato podkombinezon, nato spodnje hlače, nato držati ravnotežje na kakšnem spolzkem in ponavadi nevarnem kraju in z umazanimi rokami držati perilo, da se ne poserje … Zdaj razumete, zakaj načeloma vsi raje sranje ven nosimo kakor da bi ga pustili v podzemlju? Si predstavljam, da je edino kje v Afriki težje srat, ko moraš z eno sulico leve odganjat …
A, kakor koli, tu in tam se pa zadevi ne da izogniti. Se spomnim, da sva še kot popolna zelenca s Klemijem delala v Čaganki in je šel Klemi dol s čudovitim alkoholnim mačkom, ki ga je malo v glavi grizel, še bolj se je pa v njegovem želodcu igral in vse tiste požrte sestavine igrivo premešaval. In itak da ga je zagrabilo glih u najbolj opasni ožini in je vpil, naj mu pomagam izvleči se, kar je mene nadvse čudilo, saj sva tiste dni še kakor malo med sabo tekmovala in je bilo prositi za pomoč pod vsako častjo. Sem mu pomagal, kakopak, a ko se je končno ven skobacal in sem se že pripravil, da ga bom zafrkaval, ker ni sam zmogel ožine premagati in je moral za mojo pomoč zaprositi, mi je že izginil spred oči. Se spomnim, da sem kar debelo gledal, kam je izginil, sem ga nato le po zvoku lociral v nekem bližnjem brezencu, ko je vpil, da gre za mikrosekunde. Se mi je najprej malo neumno zazdelo, da je kar tako v brezno skočil, brez varovanja pa to, ker to je nevarno in nobeno nadaljevanje ni vredno poškodbe ali smrti, potem sem pa poštekal, kaj počne. Je moral tisto mačkasto brozgo, sestavljeno iz milijon različnih alkoholnih pijač iz sebe iztisniti! In sem seveda na vrv skočil in se v višave vzpel zelo hitro, da me kakšne vonjave ne bi dosegle in mi je kar uspelo, bolj ko ne sem samo zvoke zaslišal. So bili hecni, pa psiha se potem tudi malo s tabo poheca in kar malo zavohaš, čeprav ni bilo šans, da bi tiste vonjave res do mene prišle …
No, ena takšna urbana jamarska legenda pravi, da je torej nekega jamarja na kako pritisnilo še globoko v breznu in je počepnil, saj mu kaj drugega niti ni ostalo. Je nejevoljen opravil, kar je imel za opraviti, se nato oblekel in opasal in skočil na vrv, da pobegne smradu. Domnevam, da neverjetni napori, ko si nekaj dni pod zemljo, ko v bistvu vso energijo porabiš za delovanje, posrkajo vse hranljivo iz hrane, ki jo zaužiješ in da naprej iz želodca v črevo transportiraš samo in zgolj tisto, kar je res čisti odpadek, da potem tista frnikula zato tako smrdi. Tisti jamar se je torej vrgel na vrv in začel plezati ko zmaj, a bolj ko je plezal, bolj je smrdelo, ga je vonj neverjetno vztrajno in nesramno spremljal po štriku v višave. Se je menda celo čudil, kaj za vraga je jedel, da tako intenzivno smrdi tako visoko, a šele ko je prišel na površje, je ugotovil, da se je usral v kapuco podkombinezona …
Ta vikend smo dosegli pravcati mejnik v dolenjskem jamarjenju, v Čaganki smo prišli na 400 metrov globine. Kar je kar zavidljivo, a me je potem enkrat zvečer pa prešinilo, da preseči 400 m res ni kar tako, ampak da največji car med carji je pa definitivno Tico, ker je hkrati z dogodkom postavil še en mejnik – na Dolenjskem še nihče ni tako globoko pod površjem sral! Saj mogoče je mislil, da bo s tem preprečil nadaljnja raziskovanja in še večje globine, a priznal itak ne bo, pa tudi preprečiti s takšno majhno diverzijo napredka pač ne more. Je Anži potem povedal, da so ga na srečanju reševalcev res z nečim zastrupili in je strupene pline spuščal direkt njemu v nos, saj se je spuščal pred njim, dokler nekje na sredini ni mogel več zdržati in sta zamenjala poziciji. Ob globinski prelomnici je bilo pa veselje in navdušenje tako veliko, da je tudi tisti Ticotov matevž z zeljem želel pogledati, kakšna žurka je zdej to. In je počepnil, kaj je pa hotel in se s tem zapisal med velike Dolenjce, čeprav tehnično gledano to sploh ni. Tudi Anži malo nižje je od navdušenja spustil vodo iz pipice v ozek meander, ki trenutno preprečuje še večje globine in se je potem zasekiral, če ni morda on preprečil nadaljnjih raziskav, a sem ga potolažil, da to Dareta ne bo nič motilo, da je že spraševal, če bomo kmalu tavhal.
Gor jima je šlo olajšanima menda lažje, sem pa potem v bivaku opazil, da je Tico uspel ustvariti novo pošast – Anži je glasne kupčke podiral ko da sta še v jami …
Te dni prihajajo čestitke za dosežek (globino, ne kakanje!), celo mladi Maks se je oglasil. In sem ga kar povabil, naj zdaj počasi kar zbere jato svojih kokošk in pride pomagat, pa je zelo hitro odgovoril kar z grožnjo. Da so kokoške rekle, da če bi njih punce povabli v jamo, bi dost prej vse naredili, ker bi ble tk sitne, da bi kopali kot krti na vso moč!
Kar morda celo drži, bomo preverili …