Nasmeh

Sediva danes s prijateljico na kavi in blebetava o tem in onem, ko mimo prinese znanko iz daljne preteklosti. Je blago in skoraj nevidno pokimala, ko je oddišala mimo in tega nisem niti opazil, prijateljica je pa obrv dvignila, zakaj da ji nisem odzdravil. Sem bil presenečen, priznam, jaz pozdrava nisem opazil, je pa res, da sem bolj ko ne ocenjeval njeno obleko, čevlje, eleganco. Stara skoraj kot jaz, leto ali dve za mano je hodila na gimnazijo in sem v tistih kratkih trenutkih, ko sem jo opazoval, moral priznati, da je dobro ohranjena tetica. Ki zna nositi in leta in obleko. Stajliš dečva, ni kaj, sem razmišljal in morda nevede še sebe z njo primerjal, ko sva že ravno skoraj istih let in verjetno mi je malce nerodno postalo in sem zato pozdrav spregledal. Kaj pa vem. Sem dobil občutek, verjetno opravičeno, ko da bi dva avtomobila z isto letnico proizvodnje primerjal, eno totalno zmahano Lado nivo z na videz skoraj novim ne prevelikim bemfelnom (katere znamke se mi pa tudi sanja ne, ker se na solatarske avtomobile ne spoznam). Saj ji nisem bil nič zaviden, to moram poudariti, z lado več sveta vidiš in doživiš (še posebej, če se ti jebe za pleh, praske in udrtine!) kot pa z Bavarcem, ki ga voziš samo ob lepem vremenu in po lepih cestah … Dobro, lahko sem se na ta način samo tolažil, kaj pa vem, ampak do konca pa te misli itak nisem domislil, ker me je prijateljica z vprašanjem, zakaj ji nisem odzdravil, premotila. Torej, sem bil presenečen, najprej zato, ker pozdrava res nisem videl, drugič zato, ker nikoli nisva bila prijatelja, da bi se pozdravljala, tretjič zato, ker ohranjen bemfel ne pozdravlja zmahane lade. Pa saj je vseeno, mislim, ni konec sveta, če ji nisem odzdravil, sva pa potem posledično par besed o njej rekla. Itak. Moja prijateljica seveda vse o vseh ve, v daljno preteklost! Me je spomnila, da je bila ženska neke vrste manekenka in neka misica, ampak ne ravno prva liga, za naslovnice časopisov pa to (no, vsaj ne tistih, ki jih jaz berem), kmalu po gimnaziji, potem se je pa itak dobro poročila. Z nekim gnusobnežem z atitovimi dinarčki. Pa tudi to me ne moti, vsak spi, kakor si sam postelje, pa verjetno tisti model njej ni bil tako grd kakor je meni. Pa lepota je itak stvar okusa in podobne bučke …

A veš, da se nikoli ne smeje? me je vprašala prijateljica. To me je pa res presenetilo. Še nisem slišal za človeka, ki se nikoli ne smeje, saj tako žalostno pa življenje tudi ne more biti, jebemuvraga, če pa že je, štrik okoli vratu vedno pomaga po mojem skromnem mnenju. Sem pomislil, da se ob takšni grdobi od moža tudi jaz ne bi pogosto smejal, bi si pa privoščil, vsaj ko njega ne bi bilo poleg, a mi je prijateljica zaupala, da se nikoli ne smeje zaradi gub. Nisem poštekal, mi je morala dodatno pojasniti. Svašta!

Ko je odhajala iz lokala, vsa resna in elegantna, sem si jo podrobno ogledal. Ja, lepa, elegantna, a vseeno, se ji je videlo, da je bila napravljena kar nekaj let nazaj. V primerjavi z mano čudovita, seveda, v primerjavi z vsako tridesetletnico pač ne … Sem bil kar malo žalosten zaradi nje, ker se nikoli ne smeje. Ko je šla spet mimo, me ni pozdravila, sem bil tokrat zelo pozoren. Sem jo opazoval še v hrbet in mrzlično iskal po spominu njeno ime, ki ga žal nisem našel, zato sem jo kar po dekliškem priimku poklical. Se je vseeno zaustavila in se počasi začela obračati, a ko jo je še v hrbet zadel moj kompliment, da zgleda največ štirideset in da mi mora zaupat recept, je z obračanjem prenehala in počasi nadaljevala proti svojemu bemfelčku. Tudi dobro ohranjenemu, jebajga. Sem opazoval, če je na njenem obrazu narisal vsaj bled nasmešek, a so bila stekla zatemnjena in nisem videl, je bil pa zato na mojem toliko širši. Sem vprašal prijateljico, če mi moje smejalne gube pašejo in je rekla, da mi. Nasmeh tu pa tam vedno koristi, vam povem!