Škatlica

Srečko in Anži sta udarila jutranjo smeno v Čaganki, Klemen, Jernej in jaz smo se pa na pot odpravili okoli desete ure dopoldne. Prezgodaj, sem jima poskušal dopovedati, a nista verjela, da Dare in Pero bosta prišla, kakor smo dogovorjeni, da to sta resna človeka. In seveda sta prišla, če urice ali dveh gor ali dol ne računamo. Klemi je bil ves nestrpen, si je privoščil nov kombinezon in rokavice in je skoraj dve uri v komplet jamarski opremi paradiral okoli bivaka, preden sta prišla in ko smo se počasi oblačili še ostali, je Jernej malce okoli bivaka kakor kokoš brez glave zaplesal in sem vedel, da se bodo načrti spremenili. Je namreč doma pozabil kombinezon, kar je pomenilo, da bom jaz moral na delovišče na trenutno dno. Prej sem se temu namreč mislil izogniti in bi dodatno opremo v nošnjo do dna prepustil Perotu, z Jernejem bi pa malo spodnji bivak na 200 metrov popedenala. Klemi in Dare sta na tlako krenila okoli pol treh popoldne, sam sem pa še kofe scmaril in sva se s Perotom za njima zapodila dobro uro kasneje. Še preden sem izginil v podzemlje, sem Jerneju naročil, naj kasneje tudi zunaj dobro zakuri, da bo žerjavica, da bomo klobase spekli, potem sva pa s Perotom počasi vozila do bivaka. Se nama nikamor ni mudilo. Tam sva pričakala Srečka in Anžija ter jima mokrima, utrujenima in blatnima skuhala kofe (Anži ga ne pije, ga je samo gledal), potem smo se pa poslovili. Onadva sta krenila proti izhodu, jaz še bolj v globino, Pero je pa vmes mencal kakor nevesta pri sedemdesetih, ki ve, da jih bo fasala, samo ne ve, ali naj se tega veseli ali ne. Se nikakor ni mogel odločiti, ali bi šel z njima ven ali z mano dol. Da ne bi bil rad tako umazan in moker, je postokal in ker gre z družbo v globino lažje, sem ga poskusil prepričati, da če gre z mano, da ne bova tako mokra in umazana, ker samo baterije dol nosiva, da ne bova nič delala. Se Pero še kar ni dal in je povedal, da je v letošnjem letu tisti dan prvič trezen in da mogoče pa ne bo zdržal, a sem ga spet potolažil, da se je leto komaj dobro začelo in da tistih par dni pijančevanja, zaradi katerih v bistvu komaj čaka, da bo šel v ponedeljek spet v službo, sploh nič ne pomeni. In se je odločil, da gre z mano dol. Sem bil vesel, nič ne tajim, če se malo pogovarjaš in hecaš in imaš družbo, mater hitreje mine! A ko ga je nekje v sredini novih delov mehur pritisnil in je moral odtočiti in so vonjave prišle deset metrov nižje do mene, sem prvič malo podvomil. Ker sem imel že samo od vohanja v trenutku tudi sam povečano vsebnost alkohola v krvi! Nekako sva vozila dol do tam, kjer sem se zadnjič zataknil, a so malo razširili in je šlo lažje dol, mi je samo za en rokav teklo, v zadnjem meandru sem pa prejšnjetedenske garače občudoval, ker so točno toliko razširili, da ko sem se po štriku dol spuščal, me nikjer ni nič stisnilo. Le čelado in stopala sem moral imeti postrani pa je šlo … Na dnu sta si Klemi in Dare eno pavzo ob najinem prihodu privoščila in sendvič pojedla, malce smo novoletne štorije pogrevali, vmes sem pa Dareta opazoval pri njegovem čudnem početju. Si je v slapu najprej temeljito opral roke (ko je že pojedel sendvič!), si jih obrisal, iz transportke vzel pločevinko rdečega in papirnate robčke, potem pa z robčkom temeljito obrisal celo pločevinko. Tudi za robom in ob tistem delu, kjer pločevinko odpreš, je en takšen svaljek naredil, da je tudi najmanjše grudice zemlje dosegel in pločevinko praktično na novo spoliral! Potem si pa z guštom privoščil par požirkov in s težkim srcem podal pločevinko še sotrpinu Klemiju. In je ta, ker ni videl prejšnjega obreda, pločevinko kar z umazanimi rokavicami prijel, Daretu je pa en živec pod očesom začel mežikati. Ampak rekel ni pa nič. Sta se potem spet spravila k delu, s Perotom pa počasi proti ven, ampak res počasi, ker so novi deli naporni. Ni preveč stokal, jaz pa tudi ne, mi je kar dobro šlo. V eni kar zahtevni ožini, ki sem jo z lahkoto premagal, sem se od navdušenja celo hotel potrepljati po hrbtu (brez heca), a sem pri tem s komolcem udaril ob oster rob. Sicer ne premočno, a sta se mi zaradi tega skoraj dobesedno vžgala mezinec in dlan. Sem tolkel po rokavici z drugo roko, šele čez pet minut je zadeva malo popustila. Vmes je pa tudi Pero začel malce krizirati, pa da bi novoletne sarme rade ven in da ni šans, da jih bo iz jame uspel prinesti. Toliko sem ga uspel pretentati, da vsaj v novih, ozkih delih ni preveč razmišljal o tem, ker tam res ni prostora za takšne rabote. Ko se je kje zataknil, je malce zavpil in pobogal, in je spet šlo počasi, ko mu je bilo najhuje, je pa po filozofiji udaril. Da imaš v življenju dve škatlici, črno za tedaj, ko ti je hudo, belo pa za takrat, ko ti je lepo. In ko ti je hudo, odpreš črno in notri piše, da bo minilo, ko si vesel, pa odpreš belo, v kateri piše, da bo minilo. Katero je on odpiral, ne vem, a ko mu je bilo najhuje, je eno zapel, moderno, hrvaško, jaz sem takrat recimo odpiral črno … Enkrat vmes, ko se mi je odtrgal oprimek in sem se s kamnom in blatom krepko udaril po obrazu, sem se pa počutil kakor tisti Gorenjec, ki je v nahrbtniku nosil šnopc in je padel. Ko je na hrbtu začutil, da mu nekaj teče, si je zaželel, da je kri. Tudi sam sem upal, da nisem razbil očal temveč samo kljun, ker kljun se zaceli, očala je pa potrebno nova kupit, a se mi želja ni povsem uresničila – oboje je malo poškodovano.
V spodnjem bivaku sem skuhal kavo in Perotu za par minut dovolil, da je držal skodelico in se malo pogrel, potem se je pa kar v polivinil zavil in zadremal. In sem se mu še sam pridružil, ker sva se odločila, da počakava garača kar spodaj. Sta prišla okoli polnoči in spila preostalo kavo (to je bil najtežji del tokratnega jamarjenja, prihraniti kavo za prijatelja, neštetokrat sem segel proti tisti džezvi, ko sva ju čakala!), midva pa štrik pod noge proti ven. In ko sva komaj dobro na štrik zlezla, so se Perotu spet sarme oglasile, ki so želele ven pokukati, da vidijo, kakšno žurko imamo. In sem spet preusmerjal pozornost. Je začel sanjati o črnki, ki nas bo čakala v zgornjem bivaku, a sem ga tle pa prekinil, ker sem vedel, da črnke ne bo, bo le speči Jernej in se lahko mimogrede kakšna neumnost zgodi! Sva do gor rinila skoraj tri ure, sotrudniku je tista enotedenska ponovoletna žurka začela kazati zobe. Ko sem ga čakal zunaj pred vhodom v brezno in je ura kazala skoraj štiri zjutraj, sem razmišljal, kako lepo bo, ko bom prišel v bivak in bom zakuril, še posebej sem razmišljal, kako bom to storil, ne da bi zbudil Jerneja. Potem pa zagledam lučko in čez par trenutkov je bil že Jernej pri meni. Da nas toliko časa ni bilo, da je že vse skrbelo in da sta Anži in Andrej že na poti proti Čaganki z vso potrebno opremo in jamskim telefonom in da je tudi vodja Dolenjske operative Dejan obveščen in čaka na novice, da bo vedel ukrepati. In itak me kar nenadoma ni več zeblo ko psa, le nerodno mi je postalo, da ljudem ne pustimo spati. (Dobro, edino za Mihata se nisem sekiral, ker bi itak moral vstati, ker je čez eno uro odpeketal proti Bosni) Je Jernej odhitel nazaj do bivaka, kjer je vsaj za silo signal, da akcijo odpove, jaz sem pa Perota počakal in sva družno zakoračila proti taboru. Tam pa nirvana – zunaj kres, noter kres, kavica, radlerček … Je Jernej ubogal navodilo in je kuril, za klobase, ne zaradi strahu. Zaradi strahu je imel eno takšno ukrivljeno palico, ko je na pol ure do jame hodil kontrolirat. Je povedal, da jo ima proti medvedom in očitno je bila dobra, ker nobenega medveda ni bilo v bližini! Sem se preoblekel in malce umil, čez kakšno urico sta pa še Klemi in Dare priskakljala. Bi verjetno tudi prej prišla, a ker si je Klemi raje kupil nov kombinezon kakor plezalno prsno prižemo, se mu je ta nekje vmes zlomila in je potem nekaj improviziral in je šlo bolj počasi, pa v notranjosti novega kombinezona je zelo verjetno tudi kakšna rjava črta …
Sem mislil, da bomo šli spat, a sem delal načrte brez Dareta, smo klobase vseeno spekli (da ne gre žerjavica v nič po nepotrebnem), ko se je nasitil, je pa še tardečega vzel za likof in še enega, jaz sem pa kar v horizontalo odšel. Sem bil res utrujen, nikakor nisem uspel najti primernega ležalnega položaja. A ko sem končno že skoraj zaspal, je pa okoli pol sedmih zjutraj Dare ugotovil, da v bivaku ni prostora za njegovo zložljivo posteljo in se je preselil na podstrešje. Ki pa še ni urejeno, šele enkrat v prihodnosti bodo gor skupna ležišča. A to vrlega jamarja ni motilo in je z veseljem kakšne pol ure premetaval tiste deske na podstrešju, dokler si ni uredil prijetnega kotička. Enkrat vmes so menda pa tudi tardeči ven zasilili in je moral po lestvah, kar ni najbolj priročno, ko te priganja, jaz recimo sem okoli enajstih samo gojzarje nataknil in kar v gatah ven skočil. V čudovit sončen dan, celo tako zelo toplo je bilo, da sem šel samo po kofe in čike v bivak potem pa kar v gatah nazaj ven. Še dobro, da je zadeva odročna in ni sprehajalcev, da nisem kakšnega nepotrebnega šoka povzročal …
Počasi so se prebudili tudi ostali, a domov nismo odšli takoj, ker žerjavica pod pepelom je še bila, tardečih tudi še nekaj, klobas tudi nismo vseh še pojedli … Na koncu, ko sem mislil, da bom še podnevi domov prišel, je pa še v najboljši bistriški gostilni Dare zabremzal, ker kam pa pridemo, če Lenki ne voščimo srečnega v novem letu!?