Home > Razno > Stalnice

Stalnice

1. januarja 2014

Novo leto ni nič drugačno od prejšnjega. Na srečo. Sonce je zašlo in sonce je vzšlo. Vmes je pa malo ropotalo, a se mi zdi, da manj kakor prejšnja leta. Smo ga počakali pri sestri in ko smo se gor vozili, je bilo ko v postapokaliptičnem svetu. Sami na cesti, megla, v daljavi pa odbleski eksplozij. Če bi bil malo paranojičen, bi lahko padel v filing iz leta ’91. Sem se vračal domov z neke žurke in sem počasi hodil proti vojašnici, ki je bila blizu naselja, v katerem sem takrat živel. Hodil sem zato, ker je bila na železniški progi, ki je prečkala glavno cesto, postavljena vlakovna kompozicija, natovorjena z eksplozivom. Za vsak slučaj, če bi sovrag iz vojašnice hotel prodreti proti mestu. Zato se ni dalo z avtom. In ravno ko sem se bližal tisti kompoziciji, so morali verjetno sporočiti, da se bo zgodilo neko sranje, saj so ves Novoteks spustili domov in je na stotine tistih žensk s paničnim pogledom tekalo prek proge in proti čakajočim avtobusom, jaz pa počasi njim naproti. Edini v tisto smer, vsi ostali v nasprotno! In vsi smo molčali. Je bil kar nekakšen tak spuki filing, še hujši potem, ko sem prečkal progo in praktično sam ostal na cesti. Nikjer nobenega, v spominu imam tudi, da so se celo ptiči nekam potuhnili. Potem se je nenadoma zaslišala sirena, ki je najavljala zračni napad. Zvok je šel skozi kosti, jaz sem pa še kar relativno počasi proti domu maširal. Na neki hiši se je nenadoma odprlo eno okno, neka ženska se je nagnila malo ven in mi zavpila, naj pohitim domov. Nato se je okno zaprlo in spet sem bil sam. Tudi sirena je utihnila, čeprav sem odmev v ušesih še vedno slišal. To je zvok, ki ga ne pozabiš, jebajga!

No, a ker nisem paranoičen, mi vožnja proti Ljubljani ni odvzela prazničnega razpoloženja, čeprav smo bili sami na cesti in čeprav so v megli v daljavah bliskali odbleski eksplozij. Smo celo tudi mi prispevali k ropotu in z otroki na nekem igrišču pripalili par teh veselonovoletnih zadev. Najprej sem jo jaz, a se je nekaj sfižilo, dve raketi sta poleteli v nebo, druge proti nam, plus zadeva se je na koncu prevrnila in so starši tam okrog navdušenih otrok panično klicali vsak svojega v varen in oddaljen objem. Sem se pridušal, da ta Hofferjev drek ni najboljši, da se nam je to tudi doma zgodilo, da smo lastno hišo obstreljevali in v zaklon notranjosti bežali, potem je Dejan prižgal svoje najmočnejše orožje, ki je uspešno poletelo v nebo in se je nato pohvalil, da oni imajo pa Lidlove zadeve, ki so očitno boljše, kar pa se je kasneje izkazalo za neresnično in zavajajoče. Tudi Hofferjeve so bile dobre, le navodila je potrebno prebrati in nek papir z vrha prej odstraniti, preden pritakneš vžigalnik! Tico je z nekimi kresničkami strašil in bolj ko ne z ritjo streljal, Jasna in otroci so pa padli v nekakšno pirotehnično omamo in se cukali za ostalo drobnarijo iz vrečke, da je pokalo pod ritkami in v rokah in mimo glav … Dobro, brez roke ni nihče ostal, sem pa danes, ko smo se k staršem na kosilo peljali, opazil eno stalnico, ki se verjetno še dolga leta ne bo spremenila. Ceste v času kosila spet popolnoma prazne, le v daljavi na pločniku nek sprehajajoči se parček. Ki ga nisem mogel zgrešiti, z lune bi ju spoznal. Kakšnih deset let starejša od mene, nekje dokaj blizu mojemu prvemu prebivališču živita. Ona z dolgimi blond lasmi, on, hm, nimam blage veze, če sem iskren. Saj če bi enega ali drugega nekje posamično od blizu videl, ju zagotovo ne bi spoznal, skupaj pa sta prepoznavna z lune. Ker se na sprehodih vedno držita za roko. Ne moreš falit! Problem je, ker moja predraga, s katero sem tudi že skoraj dvajset let, na sprehodih tudi k meni rine svojo ročico, ki me vedno iz ritma pri hoji vrže in se je otepam ko nadležne muhe in je potem užaljenost in vedno, ampak res vedno tudi očitek, da tistadva se pa lahko držita in ju nič ne moti. Še dobro, da kaj veliko sprehodov z mojo drago ne prakticiram. Sem včasih poskušal z razlago, da se zagotovo za roke držita samo zato, da se ne bi začela lasati ali praskati, a tega niti sam ne verjamem povsem. Zato sem bil danes, ko sem se vozil k staršem, vesel in pomirjen, ko sem ju zagledal. Držeča se za roki. Jap, če ne bo slabše, bo tudi letos zagotovo čisto dobro, ni vrag …

index

Comments are closed.