Že skoraj osemnajst let mesečno pišem kolumno v revijo Mama in modrujem o očetovstvu in menda sem najmanj petdesetkrat pisal o tem, kako moraš otroke pustiti, da ti pomagajo, da lahko odrastejo v samostojne in iznajdljive osebe. Pa še v redu je, da se očetje in sinovi malce po možakarsko družijo. Sem zato svojemu srednjemu zlatemu sinu nabavil enega starega retro avtomatika, da ga bomo skupaj obnavljali in lišpali in ki ga je bil nadvse vesel. Dokler ga seveda prvič ni videl. Surla je zrasla do Pakistana in morda celo dlje, a ko mu je dr. Krevs začel naštevati, kaj vse in kako bo popravil in polišpal, se mu je razpoloženje izboljšalo, še bolj potem, ko mu je povedal, da bo moral tudi sam veliko postoriti. Smo ga najprej razstavili in je bila predvsem mama vesela, ko smo usrani ko jamarji domov prišli, čeprav nismo imeli jamarskih oblačil, brusili pa potem stare barve nismo, ker se je javil zlati Pejo in kompletno zadevo speskal. Kar je mnogo mnogo hitreje in mnogo mnogo boljše! Zlati Pejo je tisti dečko, ki je z nami na črno jamariti začel, pa ga je potem pamet srečala in se je raje alpinizmu zapisal, ker je tam več vitamina D, ampak bo šel zagotovo še enkrat v jamo, da se mu zahvalim za peskanje pa to. Mislim, saj noče iti, a bo moral …
No, danes je pa dr. Krevs poklical, da je že vse postoril, kar je imel za postoriti in da je še nekaj dneva ostalo in da naj delavce pripeljem, da bomo zadevo prebarvali. V mat črno in živo zeleno. kakor si je srednji sin zaželel in kakršne sem potem barve nabavil. A ko sem stopil proti dnevni sobi, da oznanim veselo novico, sem že s stopnic slišal glasno jezno mamico, kako uboge otroke priganja k učenju in kako ji pridni otroci jezikajo nazaj, zato mi tudi na rob pameti ni padlo, da bi jih odvlekel s sabo in sem se kar sam žrtvoval. Ker če bi jim samo omenil, kam grem, jih nihče ne bi zadržal in bi se njena jeza potem name usmerila …
K dr. Krevsu sem prišel, kakor se spodobi, s Petrolovim kofetom in fotoaparatom in sva se kar dela lotila. Če bi naju recimo kakšen njegov sosed opazoval in poročal za televizijo ali kaj, bi lahko poročal, da eden dela do nezavesti, barva z osnovno barvo, brusi, obeša dele na štrik, meša barve in barva in šprica in vse, drugi pa švica do nezavesti in fotka zadevo iz vseh možnih in nemožnih kotov. Vsak je delal, kar najbolje zna, kaj čmo, sem pa občasno še kakšnega prižgal, da ni bilo zakajeno samo zaradi razpšene barve. Plus vrata sem potem direktorju odpiral, ko je pobarvane kose nosil na toplo v kurilnico, ker je imel on od barve umazane roke in da ni kljuke umazal. Sem se kar nadelal, vam povem, milijonkrat sem moral odpreti in zapreti in paziti, da Bonko in Bine nista ven potegnila ….
Sva vmes še muziko poslušala in občasno radijska poročila in se nama je prav hecno zdelo, da je menda cela Slovenija v rdečem alarmu zaradi ledu in padajočega drevja ter podobno, pri nama pa vse OK, le delala sva ko črnca! Aja, vmes je pa Tico s smučanja nekje v Italiji fotko poslal, da se ima tudi fajn. Da smuča sicer ne, ker so smučišča zaradi preveč novozapadlega snega zaprta, da pa mu ni dolgčas, za hec svoj avto pod kupi snega išče. Ampak domov ne more ne zato, ker avta ne najde, temveč zato, ker so menda popolnoma zakopani in od sveta odrezani in jim je moralo na pomoč priti 230 pripadnikov gorskojamarsko reševalne službe in številni gasilci ter vojska. In ker je, kolikor vidim po Ticotovi čepici, v akciji tudi en pripadnik slovenske jamarske reševalne službe, se bodo kmalu rešili …
