Tico je ves navdušen poklical, da Vrviščarja vabita v Ferranovo bužo in glede na to, da je Čaganka vsa mokra, da mogoče bi pa šli. Ene 350 m globine, ene tri kilometre dvorane na dnu, čisti štriki, suho … V bistvu je takoj prodal, sem prav razmišljal, da se mi na dno zalite Čaganke ne da tenstati, da malo rekreacije na štrikih bi bilo pa prav dobrodošlo. Da tiste tri kilometre sprehoda na koncu pa magari lahko tudi skrajšam, če se mi ne bo ljubilo. Sem poklical še gospoda Graha in mu prodal, kakor sem kupil in je bil tudi on takojci za in smo v soboto že navsezgodaj pičili proti Vrhniki. Vmes smo pobrali še Ticota, ki je nergal, da bo čez tri sekunde Tina vozila in ni dovolil speljati, dokler ni bilo jasno, da medalje tokrat ne bo, v Vrhniki smo ga pa v gostilno poslali pogledati, ali so Bo, Mo, Uroš, Tim, ter Pero in Urbi že noter. Mi smo sedli zunaj, v kadilsko sekcijo. In malo kofetkali, vmes se mi je pa čudno zazdelo, da prijatelji toliko zamujajo in sem Mojco poklical. Se je izkazalo, da so sedeli noter, a je Tico bolj hokejsko tekmo na TV spremljal kakor po mizah gledal …
Odpeljali smo se nekam v gozd in v hrib in ko smo prišli do nesplužene ceste, od koder bomo morali peš (prvotna informacija je bila, da se pripeljemo do jame), sem prvič zastrigel z ušesi. Da moramo ene deset minut peš in smo takojci tam. Dobro, ni še katastrofa, bomo pač malo hodili, sem si mislil in me ni pamet srečala kakor Perota, ki ga je začel boleti zob in se je raje kar domov odpravil. Smo se po udirajočem snegu prebijali med podrtim drevjem, a ker je sonček pripekal, dobre volje ni manjkalo, ne glede na to, da Boletovih deset minut ni bilo samo deset minut. Drugič sem zastrigel z ušesi, ko je Uroš pred vhodom v jamo računal, da bomo za dol in gor potrebovali ene osem ur. In Uroš je jamarski inštruktor, ki je zadnjič prav tako glasno računal, da bo za dol in gor v Čaganki potreboval ene dve uri, ki sta se potem zavlekli na 6 ur! Sem mislil, da se heca, ker 350 m po štrikih je mala malica, to smo v dveh, treh urah dol in gor. Dobro, še tisti trije kilometri na dnu tudi nekaj nanesejo, na dve tri ožinice pa sploh nisem računal, ker ožinice imam pa sploh rad. A ko smo se spravili v luknjo in se dobro uro jebali skozi jebene ožine, da sem povsem zakuhal in štrikov niti videli še nismo, še nisem preglasno nergal in sem se prve malo večje dvoranice prav razveselil. Sem končno enega prižgal lahko, ker v ožinah zaradi jamarjev nekadilcev ne smeš, potem sem se pa začel glasno smejati, ko je Bole predlagal, da snamem vse s sebe, kar bi se lahko zatikalo. Vključno s pasom. Sem bil prepričan, da se heca, a je bil resen. Da zdaj gremo pa v ozke dele. In smo se res naslednjo švoh uro jebali po še ožjih delih, kjer sem se pa že z veseljem pridružil gospodu Grahu v preklinjanju. On se je vsaj slekel enkrat vmes lahko, da mu ni bilo tako vroče, jaz imam pa podkombinezon v enem delu in sem kuhal! Dobesedno. Kletvice malo pomagajo, a vsemogočne tudi te niso …
Zadnji del pred štrikom je bil pa še posebej hecen, ko je bil strop tako nizek, da sem imel lahko glavo zaradi čelade samo v enem čudnem položaju obrnjeno in mi je Mojca, ki jamo pozna, iz druge strani dajala navodila, kam naj se rinem in kako, ker nisem nič videl! Aja, pozabil sem povedati, da povsod teče voda, kaj voda, potoček! In ko smo prišli iz res ozkih delov na štrik in sem mislil, da bom lahko zadihal, smo se dol spustili kakšnih 50 m v slapu, potem smo se pa napotili spet v ozke dele, kjer smo pa brodili po potoku in med slapovi. Ko smo se končno prebili do dvorane, kjer teče potok in kjer je Bole moral zamenjati baterije na merilnih inštrumentih, zaradi česar smo se sploh napotili dol, sem končno lahko v miru crknil in se psihično začel pripravljati za vrnitev. A itak sem se motil, smo bili šele na švoh 200 m globine (in šele čez dve ožini, ker v drobnem tisku nisem prebral, da je vsaka od treh ožin dolga po 400 m, kar mi je gospod Grah pod nos zelo glasno metal vsaki dve minuti!) in so nam domačini hoteli pokazati še talepe dele jame! Saj ne rečem, Ferranova buža je fascinantna jama in kapo dol jamarjem, ki jo raziskujejo in širijo in vse, a sem bil prepričan, da če bom šel naprej, da bom crknil od napora! Uroš se je smejal in predlagal, da naredimo spisek jam, ki jih mora jamar obiskati, preden se lahko ima za jamarja in kot prvi dve predlagal Ferranovo bužo in Čaganko, a sem moral iskreno povedati, da Čaganko iz tega spiska črtam. Da bom odslej hodil v Čaganko na trening za v Ferranovo bužo! Sem ležal tam na bregu potoka in nabiral moči za vrnitev, a niti slišati niso hoteli o tem. Z gospodom Grahom sva jih prepričevala, da sva videla dovolj, da je jama lepa in zagotovo tudi naprej enako lepa in da midva zaključujeva, pa so naju prepalamudili, da naprej bo šlo pa lažje, da so velike in prostorne dvorane. In sva klonila in itak je jama naprej prostorna, res, a smo se prebijali skozi slapove, brodili po vodi, ozkih in kompliciranih prehodov je bilo tudi še bezbroj, zato sva nekje vmes pa res in dokončno potegnila ročno. Da ne moreva več, da je potrebno še ven priti. Sem videl Boleta in Uroša, kako sta uživala, domačina, ki sta bila dol že neštetokrat in sem takoj pomislil nase in na moj užitek ob trpljenju drugih jamarjev, ki prvič pridejo v Čaganko. Uroš, Tim, Tico in Urbi so odšli naprej, do enega res velikega slapa, ostali pa ven. Jaz sem bil glavni zaviralec in ko je Mojca prvič omenila, da bi mojo transportko vzela, sem bil odločno proti, a kasneje je mater šalo vzel in sem ji jo z veseljem podajal in nič protestiral, ko je jo kdaj tudi čez par ožin odnesla. Enkrat vmes, ko sem se po trebuhu rinil skozi nek prehod in za trenutek počinil, da do sape pridem, sem opazil vrvico za zadrgo podkombinezona, ki je ležala morda 15 cm od moje roke. Sem pomislil, da jo je en kurac med matranjem izgubil in bil prelen, da bi jo vzel, a tudi jaz je nisem, ni bilo energije. Ko smo pa prišli do vrvi, kjer je dobro zalivalo in sem se hotel zapeti, da ne bom preveč moker, sem spoznal, da je bila moja. In se je Mojčka žrtvovala in odplezala po bolj mokri vrvi gor, meni pa prepustila drugo, ki je ni tako zalivalo, da morajo domačini skrbeti za dobro počutje gostov pa to. Sem spet hotel ugovarjati, a ni bilo taprave energije. Pa šele pri plezanju sem opazil, kako sesut sem, ker me je Mojca nascala za 20 m v petdesetih metrih! Moja vrv se je zaključila v nekem ozkem meandru in ko sem se rinil skozenj, sem poskusil ubrati bližnjico. Skozi razpoko sem 50 m nižje opazoval lučke prijateljev in bi moral napredovati po boku, previdno, da ne zdrsnem, jaz sem pa bolj komot varianto po riti udaril, ker rit je tako široka, da ne morem zdrsniti dol. A se je tista pizdarija od meandra zožala in strop se je spustil in sem se po dolgem času spet krepko zataknil in prvič po dolgih letih spet začutil, kako ti panika prevzame telo. Ramena so bila preširoka za naprej, a ker sem kar rinil, sem tako močno porinil, da sem se zataknil v sedečem položaju, močno nagnjen naprej. Sem se poskusil nagniti nazaj, pa je bil strop prenizek, sem poskušal sneti čelado, pa je nisem mogel, sem poskusil naprej, pa me je tako stisnilo, da je bilo dihanje oteženo … Srce je razbijalo, jaz sem pa razmišljal, ali naj na pomoč pokličem ali kaj, saj so itak vsi reševalci, potem sem pa stisnil zobe in parkrat poskusil in je šlo. A mi je pobralo energije za naprej in nazaj in sem potem brez trohice ugovarjanja Mojci neštetokrat prepustil mojo transportko. In si oddahnil šele, ko smo ven pokukali in me stopala, ki so plavala v ledeni vodi v škornjih, niso nič pekla, ko sem se po snegu počasi udiral proti avtu …
Ponavadi se gostitelju zahvališ za povabilo in pohvališ jamo, a sem, dokler se nisem preoblekel in segrel in malo k sebi prišel, le preklinjal, ko smo pa v gostilni kofetek spili in nekaj pojedli, sem jim pa moral priznati, da imajo jamo svakačast! In da sem vesel, da sem jo lahko videl in da zagotovo še pridem, morda enkrat maja 2016. Danes, ko me tudi prsti bolijo pri tipkanju in ni delčka telesa brez odrgnine ali modrice, pa moram biti pošten in povedati, da hočem spet! Ne sicer že jutri, bom počakal, da malo k sebi pridem, a kmalu …
