Stoletja nazaj, v srednji šoli, starši od prijatelja odpičijo na morje, prijatelj pa najbolj mega žurko ever organizira. Enepar se nas je kar k njemu odselilo za par dni in je bla akcija non stop, najbolj pa se spomnim Monopolyja. Družabne igre. Ne vem, kaj nas je takrat zagrabilo, a smo žurali in pili, potem pa cele noči Monopoly igrali. Dokler še tazadnji igralec ni padel. Zaradi alkohola, ne zaradi bankrota! Mi nič kaj dobro ni šla igra od rok (verjetno zato, ker sem dve igralni plošči videl, kaj pa vem), a bankrotiral niti enkrat nisem, ker se je bankirju verjetno fino zdelo in je goljufal zame do nezavesti, čeprav je bil skorajda nezavesten … Se spomnim, da mi je denar rinil tako očitno, da mi res ni bilo jasno, kako da naju niso dobili. Dan preden so se prijateljevi starši vrnili, smo hišo seveda popolnoma pospravili, da je bila še bolj pospravljena, kakor ko so odšli, a je njegov stari vseeno znorel. Kako je vedel? Vse smo pospravili, le v klet kjer je imel obešene mesnine, nismo pogledali in preverili stanje. Je nekdo od nas kar nekajkrat obiskal tam obešen pršut in ga kar tako s stropa visečega malo oglodal vsake toliko, ko se je lakota oglasila. Itak da smo vsi takoj na mojega bankirja pomislili in čeprav se ni ničesar spomnil, je tudi on priznal, da je čisto možno, da je on hodil glodat, da stoodstotno pa tega priznati pač ne more … Se je prijateljev stari ohladil, kakor se je ohladil oče drugega prijatelja, ki smo mu kar redno po šoli (in včasih tudi med šolo) praznili sodček s taboljšim vinom, ko smo ga preveč spraznili, je pa prijatelj vodo dolil. Da kakor ne bo opazil. In, ja, dokler je stari samo trkal, koliko je tekočine v sodu, je še šlo, ko je pa poslovnega partnerja na dober kozarček povabil in je ta kislo faco napravil, ko je stari pričakoval pohvalo, je blo pa konec heca za nekaj časa. Od tretjega prijatelja fotr je bolj pivo pil in smo k njemu pač na pivo hodili, stari je pa bogal, kdo mu pir krade, a nikoli nikogar ni dobil, čeprav je celo mamo na spisek sumljivih vključil, zato je v kleti poleg obvezne gajbe ali dveh pustil tudi zvezek. In si vsakič, ko je pivo vzel, zabeležil, takisto pa je zahteval tudi od ružinskih članov. Da bo videl, če pivo res zmanjkuje. Nekaj časa torej nismo k njemu na pivo hodili, ker bi bilo preveč očitno, da je par steklenic zmanjkalo, ko smo pa nekega lepega dne ravno prav nekje drugje že natočili, da se je plovček poguma dvignil, nas je pa prijatelj kar spet k sebi na pivo povabil. Da ima sistem, s katerim bo starega prelisičil. Prelisičil ga ravno ni, je stari vseeno znorel, ko je domov prišedši opazil, da piva ni več, v zvezku je pa pisalo: Vzel celo gajbo pira! Tvoj sin. Pa ni bilo hudega, čez par dni se je vse uredilo po moje …
Ampak, itak sem zabluzil, hotel sem pisati o družabnih igrah. Mislim, mali imajo počitnice, smučali smo pa že in če se ne bi kam odpravili, bi lahko le pred televizijo ali za računalnikom čmurili. V hribe nočejo in se izgovarjajo na preveč snega (kar je tudi res, roko na srce), zato smo se včeraj kar k bivaku pri Čaganki odpravili. Je itak še milijon stvari za postoriti, za katere nikoli nimamo časa, ker se nam preveč v jamo mudi. No, tokrat smo odšli tja samo malenkosti porihtavat in začuda deca ni bila preglasno proti. Smo se seveda najprej pri Alenki ustavili, pri tako lepem pomladnem vremenu bi bil skoraj greh ne spiti kave na terasi, vmes smo pa še njene volnene punce opazovali, ki jih je po dolgem času spet na zunanjo pašo spustila. Z milijon jagenjčki, nekateri so imeli le po par dni starosti. In jih je bilo res zanimivo opazovati in poslušati, dokler moj najmlajši seveda ni začel modrovati, da je škoda, ker bodo nekoč zrasli in ne bodo več tako beli in simpatični, temveč sivi in dolgolasi kakor druge ovce, pa sem mu brez razmišljanja odvrnil, da se to na srečo ne bo zgodilo. Da bodo jagenjčki umolknili majhni, beli in simpatični …
Smo se morali kar k bivaku odpraviti, da je pozabil na vprašanje, kam bodo odšli, tam smo se pa itak dela lotili in se potem na vse neumnosti pozabi. Smo do konca kabel za jamski telefon vkopali, najbolj pa sta uživala pri pripravljanju drv za gašperčka. Ki morajo biti tanke in kratke. Jaz sem užival malo manj, ker današnja mestna mladina nima več vrojenega znanja, kako se sekira v roki drži in kako se z njo dela. Sem razmišljal samo, ali je številka za rešilca 112 ali 113!
Malo pred mrakom smo mesnine in sir na rešetko vrgli in pojedli, ko se je že tema spustila, potem sta pa že kar v posteljo začela siliti. Saj veste, noč pa to. Dokler jima nisem povedal, da je ura šele pol osmih. Sem predlagal še kratek sprehod za boljšo prebavo pred družabno igrico, ki smo ga pa kar kmalu zaključili. Mislim, takoj smo ga zaključili, še niti deset metrov od bivaka nismo prišli. Je sova zahukala in nek drug ptič se je malo bolj nagravžno zadrl v odgovor in je imel najmlajši že oči večje kot sova in mi v objem silil. Mene enkrat za spremembo ni bilo strah. Mislim, ni bilo strah zame. Sem razmišljal samo, da če nas kakšna beštija napade, mi bo pol familije šlo. Če se sprehajam z znancem ali prijateljem, se vedno lahko tolažim, da bo morda pa on počasnejši od mene, ko imaš s sabo dva svoja otroka, takšne tolažbe ni …
Smo se torej kar v bivak in za mizo spravili in eno mešanico med Monopolyjem in človekom brez jeze igrali pozno v noč. Sem rabil nekaj časa, da sem pravila zapopadel in sta me nehala obračati, da sta pa res moja, pa so dokazovali nešteti poskusi ropanja. Od tistega najbolj osnovnega, ko je duhurčka tamali spustil, ko smo vsi ven na zrak bežali je pa denar malo pomešal …
Ko sta končno zaspala in je tudi meni čez par uric čtiva zmanjkalo in so se mi oči začele zapirati in sem skoraj zaspal, se je pa tamali strah oglasil. Nevajen naravnih zvokov se je zbudil večkrat in zbudil še mene, kakopak. Da sem ga pomiril in se potem lahko spet trudil zaspati …
Po dolgem času sem enkrat zgodaj dopoldne s kofetkom v roki lahko lep sončen opazoval, malo smo še brkljali, potem pa kar hitro domov in pod tuš. Oblačila, zadimljena do amena, pa v pranje …
