Smučanje kot smučanje. Prvo leta tečen, ker otroci ne smučajo dovolj hitro, že naslednje leto pa, ker smučajo prehitro in jim ne moreš slediti. Zdaj so že tako veliki, da smučajo po svoje, pokličejo le, ko so lačni ali žejni. In me poiščejo v kakšni obsmučinski kantini, ker sem ugotovil, da imam zelo rad kavo in sem si jo privoščil na urico ali dve. In to nima nobene zveze s pekočimi nogami ali kaj! Res ne. Ni bilo lepšega užitka kakor zjutraj v sveže steptan sneg zarezati brazdo in prvo vožnjo sem recimo po Jurgovem lahko še celo v šusu udaril in so se bedra vžgala šele na sedežnici, potem so pa že kmalu kavice zadišale. In tako par dni, zvečer pa malica, pa kosilo pozno, pa večerja, pa še kakšna malica … Me je vse bolelo samo od hrane, pa knjig sem premalo s sabo vzel, zato sem pa tokrat po dolgem času spet TV buljil in prvič v življenju tudi olimpijado. Je bilo kar adrenalinsko spremljati pridobitev prvih slovenskih medalj, priznam, a ker se to na srečo ne dogaja prepogosto, se ne bojim, da bom postal odvisnik …
Kakor rečeno, prenaporno smučanje ni bilo, odhod domov pač. Ker sta bila avtomobila popolnoma zametana pod snegom in sva se s sestro krepko utrudila, preden sva ju ven spravila, hkrati se je pa tudi pravilo potrdilo, ki mi ga večkrat prijatelji v glavo zabijajo, pa mu nisem verjel. So mimo naju Štajerci se sprehajali z rokami v žepih in opazovali, kako rinem brezuspešno, a dokler Dolenjec ni zabremzal in pomagal poriniti …
Na avtocesti je pa še Šved začel nekaj cukati in en oranžen simbol se je prižgal na armaturki, a sem ga uspešno ignoriral, dokler se ni še napis pojavil, naj vozim počasi in urgentno naredim servis motorja. In sem hitro poklical dr. Stibrota, ki me je pomiril, da dokler je samo oranžno in ne rdeče, naj samo šibam, da je verjetno kakšen senzor zaribal, ko je bilo vozilce toliko časa pod snegom. Kar me je začudilo, saj Švedska je vendar snežna dežela in ko sem že to ugotovil ter opazil kolono tovornjakov za mano, sem pa kar na gas pritisnil. Saj, kako pa naj avto ve, kaj je to počasi?! Mislim, ker ni specifiziral, kaj to je počasi, sem ga pritisnil in je zdržal. Cvilil sicer je in pisal opozorila, a crknil ni …
Smučanje je torej odkljukano, zdaj je pa res že čas za v jamo, eno globljo tam pri Logatcu. Moram obloge, ki so se mi nabrale pri obsmučarskih dejavnostih, vsaj delno pokuriti …
