Dr. Stibro je mojega Šveda vzel v delo, je menda ena svečka crknila. Sem predlagal, zame bi bilo vsekakor ceneje, da še parkrat proba, če svečka morda ni crknila ampak jo je samo ventilator ugasnil ali kaj, a se ni dal. Me je enkrat po malincah pritisnil, da sem nehal z neumnimi vprašanji, svojim delavcem, ki so bili zakopani pod pokrovom motorja mojega vozila je parkrat debelo potrobil, da sta skočila v zrak in se z glavama udarila ob pokrov, potem me je pa z nadomestnim vozilom iz delavnice nagnal. Da kdo me bo zjutraj lovil in čakal, da me itak ne bo in da naj se raje kar odpeljem, bolnika pa pustim, da ga zjutraj takoj na operacijo vzamejo. Sem z nadomestnikom skočil še na pošto po baterije, ki mi jih je Kitajec poslal, seveda napačne, a Kitajec tle ni nič kriv, očitno sem sam napačne naročil in ko sem potem pred pošto bentil sam nase, malo pa vseeno tudi na Kitajce, ki bi morda pa res lahko vedeli, kakšne baterije potrebujem, sem potem nenadoma nehal bentit zaradi napačnih baterij in začel debelo razmišljati, kam sem avto porinil. Seveda sem iskal Volvota, ki ga nikjer nisem videl in me je že zaskrbelo, da je stric Alchajmer bolj zgodaj na obisk prišel, potem sem se pa spomnil, da mi je dr. Stibro nadomestka dal. A se pri najboljši volji nisem mogel spomniti, ne kere znamke je ne kere barve. Jap, stric Alchajmer se počasi najavlja, sem se zgrozil, potem pa potolažil, da morda mi je pa samo vseeno, kakšen avto vozim. Sem že hotel prijatelja poklicati in vprašati, pa ga potem nisem, ker bi me samo oblajal in okurcal. Sem raje še malo razmislil in se spomnil, kam sem ga porinil. Malce sem diskretno prej še po parkingu hodil in na gumb daljinca na ključu pritiskal, ki pa seveda ni delal. A zgodba ima srečni konec, kakopak, sem vozilce našel in se domov odpeljal, tam me je pa že naša Mika pričakala. Ponavadi ko je lačna, poskuša spredaj in zadaj, kjer se pač vrata prej odprejo, a ker sem se tokrat z nadomestkom pripeljal domov, se je malce umaknila in sumnjičavo gledala. Sem odprl vhodna vrata in jo povabil not in je že zaštartala, a se je pri nadomestku sunkovito zaustavila in potem ene pet minut prevohavala spredaj zadevo v detajle. Itak da mi je bilo jasno, da bere neka zasebna pisma izpod repa kakšnega opasnega mačkona, a ker ima dr. Stibro tudi psa, sem pomislil, da je morda tudi on kaj pisal po lastnikovem avtu. Pri tisti zverini itak nikoli ne veš. Jo je zadnjič klical in klicaril, ko se je nekje okoli delavnice potepal, pa ni šmirglal nič in se ni prikazal, ko je pa mimo delavnice eno deklico s psičko mično prineslo, se je pa od nekod v sekundi prikazal in vse obvohal in oblajal in pregledal in spremljal! Ma, ko gazda, sem takoj ugotovil …
Kakor koli, zvečer je dr. Stibro še na kofe priskakljal in najprej zarenčal, kakšen da sem. Da sem na svojem Petkoslavu lahko brisalce dvignil, na njegovem strupenem nadomestku pa ne. Da sploh ne skrbim za tujo lastnino pa to in ga niti najmanj ni zanimalo, da so tisti brisalci na Petkoslavu že dva tedna od zadnjega snega dvignjeni, da na nadomestku pa nima smisla dvigati zadev, ko je zunaj skoraj pomlad. Sem mu potem, ko sem danes vozilo vrnil in svojega vzel, tiste brisalce dvignil, ker vem, da ceni takšne malenkosti, bližnji gostilničar je pa takoj na telefonski aplikaciji za vreme preveril, če jaz morda kaj več od njega vem …
