Home > Razno > Neverbalna komunikacija

Neverbalna komunikacija

18. februarja 2014

Pred leti, ko so bile središče socialnega življenja še gostilne (no, saj so lahko še vedno, kaj pa vem, jaz sem bolj po jamah), se je v njih marsikaj dogajalo. Mislim, itak, dedci so tam preživeli večino svojega časa, drugo večino v službah, domov so skočili pa le na ženo skočit ali pa jo premikastit, kar je bilo bolj primerno trenutku. No, saj pravim, lahko da je še vedno tako, a kaj jaz vem, jaz sem bolj po podzemlju …
In mi je dedek pripovedoval včasih, kakšne vse so po gostilnah razdirali. Je tu in tam, bil je upokojen kovač, seveda skočil na špricar, jaz sem bil pa ravno dovolj star, da sem se mu lahko tu in tam pridružil. Mislim uradno, legalno, neuradno in nelegalno sem po gostilnah preživel itak ene desetkrat več časa kot on. Ne v istih in ne v istem času, bolj takrat, ko je on spal (jaz sem pa potem v šoli spanec lovil, kaj sem pa hotel), a sem tu in tam zavil tudi v dedkovo gostilno. Če je ravno na špricar povabil. Ja, saj ni na špricar povabil, me je imel še za otroka in mi je ob svojem špricarju malinovec naročil, enkrat me je pa na partijo biljarda povabil. So igrali v dvojicah in jim je eden manjkal. Je verjetno moral skočiti na ženo, kaj pa vem. Sem bil v biljardu kar vešč, seveda, sem marsikatero šolsko uro raje za trening zabil, a v dedkovi gostilni so imeli en tak hecen starinski biljard, ki ni imel lukenj ob straneh temveč na koncu mize, na sredini je pa še en takšen lesen jurček stal. Ki ga seveda nisi smel nikoli zbiti, ker si vse pike prigarane izgubil v hipu. Saj pravila niso bila težka, čeprav sem jih že pozabil, je pa bilo nabiranje točk mukotrpno opravilo. Po 5, 10 ali 15 točk naenkrat si nabiral, le zaključna krogla je štela več. Meni se balinati ko starcem ni ljubilo in sem ponavadi kar nekaj udaril brez veze, kdo pa bo tisti drobiž nabiral, lepo vas prosim, ko si mlad, nimaš časa in potrpljenja. Starci so seveda pizdakali, da ni nobene borbenosti v meni in da nimam potrpljenja in da me bo to še teplo in podobne so razdirali, a jaz sem že vedel, kaj mi je storiti. Sem lepo do konca igre čakal in se dolgočasil, ko so se strički prepirali za točko ali dve, jaz sem pa samo končno zadegal kakor je bilo treba in sem lepo zmagal. Kajti če si zaključno kroglo zarotiral direktno na jurčka (oziroma tik ob njem) in se je odbila od zadnje bankine in padla v luknjo direkt za jurčkom, si dobil 500 pik. Ker je bil to zelo težak udarec, ki ga starci s tresočimi rokami in solznimi očmi skoraj po pravilu niso uspeli izvesti in so se spravili k tej potezi v čistem obupu, ko jim res ni več nič drugega ostalo in ponavadi tistega jurčka zbili z mize v stratosfero. Kaj so pa oni vedeli, kaj je to felš in rotacija in kako moraš udariti malo ven iz centra krogle, da se vrti v kontra smer in potem odbije nazaj v pravo luknjo! Jaz sem seveda pri ameriškem biljardu to vse lepo natreniral, tam brez teh trikov ne gre in ko sem to prvič izvedel, je dedka skoraj kap, potem je pa vriskal, ko sva po moji zaslugi rundo zaslužila. In itak sva potem še velikokrat igrala skupaj proti naključnim ekipam, dokler si tudi tisti z Alchajmerjem niso zapomnili, da je z mano brez veze igrati, ker itak sploh ne igram in samo na koncu udarim in so se me izogibali kakor hudič križu.
Ampak, malo sem zašel. Sem hotel povedati, da mi je dedek raznorazne pripovedoval, kakšne so svoj čas v gostilnah razdirali, najbolj pa sem si zapomnil nekega modela, ki je trdil, da ima njegov maček v repu hudiča in da to lahko tudi dokaže. Itak se je med tistimi prepitki vnel prepir in je možakar domov skočil (no, skočil, verjetno bolj zavijugal) po mačko in jo prinesel v gostilno. Verjetno je doma še jezično babnico parkrat za dobro vago pritisnil, a o tem mi dedek ni pripovedoval. Mačka je bila v gostilni nemirna, jasno, zato so ji dali v krožniček malo mleka (kje so ga staknili tudi nimam podatka) in ko se je umirila, je možakar v čisti tišini iz žepa teatralno potegnil križ in ga v roki stegnil proti mački. Mačka se je ravno oblizovala, mleko ji je prijalo in najprej sploh ni zaznala, kaj se dogaja, da so nekateri v gostilni že hoteli zmagoslavno zavriskati, potem je pa nenadoma dojela, kaj je pred njo in so se ji oči v grozi široko razprle in ja zaštartala tam na tistem šanku, da se ji je prav spod blazinic iskrilo. Gostilna je eksplodirala, jasno, in možakar je natočil za par dni naprej, čeprav je imel že pred tem rezervoar povsem poln, saj nikomur ni bilo nič jasno. In je še nekaj časa možakar pil zastonj in se sončil v slavi in pomembnosti, kakor takšnim zaslužnim dolikuje in gre, skrivnosti pa ni hotel izdati, naj so ga še tako napajali. Da ima mačka v repu hudiča in basta, da to je dokazal, da so vsi videli, kako so se ji oči razširile, ko je križ zagledala in kako je poštartala! Itak je potem enkrat njegova ženska izdala skrivnost, da možakar mačko s križem tepe in je bilo konec zastonjkarske pijače, pa verjetno je odtlej samo še žensko s križem tepel, a tega zagotovo ne vem …
Sem se pa te zgodbice spomnil, ko smo se pred Bužo oblačili in pripravljali za v jamo ter preverjali transportne vreče, če imamo vse noter ali smo kaj pozabili. Je to kar en takšen intimen obred, ko moraš biti zbran, da je vse, kakor mora biti. Moraš imeti recimo rezervne baterijske vložke in svetilko, ker ni OK v jami brez luči ostati, pa nekaj za spit in za pojest, pa kakšen energijski buster za najtežje dele, kaj toplega za vsak slučaj pa rezervne rokavice in podkapo, recimo, pa prvo pomoč, jaz še tri škatle čikov just in case … Sam sem si že dan prej pripravil vse doma in sem tokrat samo na hitro preletel, vmes sem pa s kotičkom očesa opazil, da Bole z vrtalnikom hodi proti našemu avtomobilu. In itak mi je bilo popolnoma jasno, kaj se bo zgodilo, a sem bil miren in skuliran, ker jaz imam ponavadi polno transportko, jo raje sam napolnim do vrha z ne preveč težkimi stvarmi, kakor da bi imel še prostor za kaj težkega, a prijatelji niso tako izkušeni. Plus še en adut imam v rokavu, če vse drugo zataji, se začnem na leta izgovarjat in ponavadi rata. No, tokrat se nam je Bole bližal z vrtalnikom, ki se ga vsi izogibamo kakor mačka križa, a kakor rečeno, se nisem dosti sekiral, predvsem tudi zato, ker je bil Tico bližje Boletu kakor jaz. Zatopljenega v pakiranje svoje transportke ga je presenetil, Ticota, in se mi je kar malo zasmilil, ko se je pustil tako nepripravljen ujeti. Je pogledal tisti vrtalnik, ki se mu je nenadoma znašel v vidnem polju, pa Boleta, pa svojo transportko, v kateri je imel še nekaj prostora (čeprav prefriganec nosi s sabo najmanjšo možno, se že uči!) in je šlo vse skupaj skoraj brez besed. Jaz sem bil malo stran in sem vse skupaj opazoval kakor nemi film. Pa saj je bila ta neverbalna komunikacija povsem jasna. Tico je pogledal Boletovo ogromno transportko, do konca polno in mu je bilo v hipu jasno, da vrtalnika ne bo mogel zbasati vanjo, potem je pogledal svojo transportko, v kateri je bilo še nekaj prostora, pa spet Boleta, ki je kar stal tam nekompromisno in je potem molče vzel tisto električno pizdarijo in jo samo na videz poskušal zriniti v svojo prasico, vmes je pa ko miš v kotu besno gledal okoli. Najprej se je njegov pogled seveda zaustavil pri meni, je v hipu precenil mojo transportko, ki sem jo spakiral tako, da je bila videti polna, plus odkimaval sem in se za križ jel prijemati, saj veste, leta pa to, a se Tico ni dal tako zlahka. Njegov pogled je potoval naprej, proti gospodu Grahu, ki je mirno in zadovoljno pakiral svojo prasico. In je bila napol prazna. Sem vse skupaj opazoval kar z zadovoljstvom, moram priznati, saj mi je bilo v hipu jasno, kako se bo zgodba odvijala naprej, nobenega suspenza pravzaprav ni bilo ali nejasnosti. Gospod Grah je veselo žvižgal in poplesaval okoli svoje prasice, Tico se je pa z vrtalnikom v roki napotil tistih par korakov proti njemu. Ga je s kotičkom očesa sicer videl, da se mu približuje, tudi vrtalnik v roki je verjetno opazil, a ni takoj dojel. Šele ko mu ga je Tico potisnil skoraj pod nos, je dojel. In me je za hip spomnil na tisto mačko. So se tudi njemu oči razširile in je tudi verjetno malce poštartal, a ni imel bogec kam, ko smo pa vsi v isto jamo šli. Se je pa neverbalna komunikacija v hipu spremenila v verbalno. Zelo glasno. Da on tega ne bo nosil, da ga nima kam vtaknit (vmes je pa poskušal skriti prazno prasico, a mu ni uspelo, je videl, da vidimo) in da bo crknil in da zakaj prav on, med vsem tem stokanjem je besno ocenjeval druge transportke, ki so bile vse bolj polne, zato je enkrat vmes popustil, vzel vrtalnik in ga začel tlačiti v svojo transportko. Seveda tako ihtavo, da je zgledalo, kakor da ne gre noter. Da ni prostora. Čeprav smo vsi videli, da je in da gre. A je toliko časa stokal in bogal, da se ga je Tico usmilil in vzel vsaj baterijo z vrtalnika in si jo stlačil v svojo prasico, jaz sem pa užival. Dokler nismo vstopili v jamo in sem crkoval po vseh tistih ožinah, še bolj sem pa crkoval, ko sem opazoval gospoda Graha, kako elegantno prenaša tisti vrtalnik. No, saj je tudi on bogal, a je imel vsaj razlog, sem si mislil, dokler mi Tico potem zunaj ni povedal, da ga naj že neham občudovat, da ni nosil vrtalnika, kakršnega mi v Čaganko nosimo in crkujemo, ampak nekega majhnega in lahkega, samo za opremljat. Da je bila moja prasica z vodo, čokoladami, baterijami in čiki težja. A sem potem gospoda Graha vseeno malo občudoval, se je že naučil, kako se stvarem streže, moraš zacviliti, preden stopijo na rep! Boleta pa nisem toliko občudoval, zanalašč, ker on je pa nosil kakor mi vsi ostali skupaj. Sem si mislil, da mu je kar prav, kaj pa se ne nauči preventivno stokati kakor mi …

eyes

  1. 18. februarja 2014 at 13:09 | #1

    Marči, helij gor al dol, ti si še vedno car! 🙂

  2. Marjan
    18. februarja 2014 at 10:23 | #2

    Pajade, s helijem je bil napolnjen :-))

Comments are closed.