Home > Razno > Predaja

Predaja

4. februarja 2014

Večkrat me kar prime in grem, ne glede na uro ali datum. Mislim, če imam čas in voljo, seveda. Včasih bi pa moral iti, pa se mi ne ljubi. Tako že nekaj časa vem, da za članek potrebujem fotko zasneženega jamarskega bivaka pri Čaganki, pa kar odlašam in odlašam, danes, ko so povsod poudarjali, kako zelo nevarno se je gibati po gozdu zaradi lomljenja v led ujetih dreves, me je pa pičilo. A sem možak al sem možak?! In sem si seveda odgovoril, da sem, potem pa vsaj eno uro zbiral pogum, kako povedati preljubi mi soprogi. Sem v dnevno sobo stopil ravno v trenutku, ko so na radijskih poročilih spet tarnali o škodi in nevarnostih in hitro zamenjal program, potem pa ženi kakor mimogrede povedal, da odhajam in da se vrnem enkrat jutri. Da bom v bivaku prespal in dopoldansko fotko ujel. Dobro, pametna soproga bi izlet prepovedala in predlagala, da odidem zgodaj zjutraj in ujamem dopoldansko fotko, a ker me pozna in ve, kdaj vstajam, je le vprašala, če je to res pametno. Itak da odgovor na to vprašanje že moji otroci poznajo, a sem jo pomiril, da tam gor ni tako hudo plus da bom imel čelado na glavi. In itak mi ni verjela, a ko sem s prstom ven pokazal na že temno noč, da bom itak potreboval luč, se je malo pomirila. Verjela mi pa itak ni, da je varno pa to, a itak ve, da si premislil ne bom. Dobro, lahko potiho priznam, da tokrat morda celo bi si in bi vztrajal le par minut zaradi lepšega, a ker je dovolila, sem odpičil. Sem ravno še odprto trgovino ujel, da sem kruh in nutelo za zajtrk kupil in mleko za kavo plus nekaj škatlic čikov (če mi plaz ali kaj prepreči vrnitev za par dni, človek mora biti pripravljen!) in vse skupaj vrgel v nahrbtnik, kjer sem imel še fotič in knjigo. Ki sem jo nameraval še v istem dnevu prebrati, saj tam gor sam itak nimaš kaj drugega početi. Telefon sem kar izklopil, da me ne bi kdo od pametnih klical in seveda odločno odsvetoval pot, potem sem se pa spomnil, da glede na to, da pol Slovenije nima elektrike, obstaja realna možnost, da pri Čaganki telefon morda ne bo deloval. Da ne bo signala. Potem bi pa imel problem, ker me je predraga mi soproga spustila iz hiše le pod pogojem, da ji sporočim, ko pridem gor, da drugače bo reševalce za mano poslala. In če ne bi bilo signala, bi me verjetno pol enkrat proti jutru verjetno kap, ko bi lepo na toplem bral knjigo in bi uleteli razpizdeni reševalci … Sem se pohvalil, kako pameten in razmišljujoč sem in poklical soprogo, da morda signala gor ne bo in da naj reševalce pošlje za mano šele, če me ne bo do jutri popoldne in je nekaj sicer protestirala, a je na srečo itak vse skupaj ven vrglo, ker sem počasi že prihajal v vojno cono. Sem lepo užival na toplem v mirni vožnji, ker nasproti itak že pol ure nobenega avtomobila ni bilo in razmišljal, da se v najboljši bistriški gostilni sploh ne bom ustavil, da me Alenka ne bi preveč z medvedi prestrašila in bi moral izlet odpovedati. Zadnjič me je strašila, da ima medved ful rad nutelo, ki sem si jo za zajtrk pripravil in da naj se pazim, da ne bo ponoči potrkal in ko sem že glih začel o tem razmišljati, me je začelo krepko odnašati. Da kaj pa če jo bo zavohal v nahrbtniku, ko bom ravno lepo pešačil po hosti?! Sem razmišljal, ali bi jo kar čez okno zabrisal ali kaj in se potem še na trop volkov spomnil, ki ga je zadnjič tudi omenjala Alenka, potem pa nenadoma spoznal, da že nekaj časa vozim skozi tunel. Vsa drevesa ob cesti so bila krepko nagnjena na cestišče, da sem moral prav slalomirati, na vsakih nekaj deset metrov je bilo na cestišču ogromno žaganja. So cestarji očitno žagali zaradi ledoloma padlo drevje … Sem vozil še bolj previdno,poleg medvedov in volkov se je v zavest prvič zarinil tudi strah pred padajočim drevjem. A nisem odnehal, ko sem bil že tam, kaj bi zdaj obračal, sem se hrabril. V Bistrici se je pa veselje itak končalo, saj je bila cesta naprej zaprta in sem se bil pravzaprav prisiljen ustaviti v najboljši bistriški gostilni. Alenka je takoj vedela, da sem jaz, ker veliko drugih pametnih itak ne hodi naokoli v takšnih razmerah. Sem se pustil postreči s špricarčkom (sem mislil, da se bom potem manj medvedov bal), potem pa pol ure klepetal z Alenko in zbiral pogum za peš hojo od Bistrice do bivaka. A je z vsako minulo minuto pogum bolj hlapel, zato je Alenka še eno domačo klobaso v krop vrgla in malce hrena naribala, da vsaj lačen ne bom pri zbiranju poguma. Lačen res nisem bil potem, a je hkrati z lakoto pobegnil tudi pogum. Sem še malo cincal potem kakor, ali bi šel ali ne in opazoval prek ceste prevrnjena drevesa, na cesti pa vsaj desetcentimetrski sloj ledu. In čeprav nisem ne medveda slišal ne volka, sem se vseeno vprašal, kaj bo, če ga bom pa na pol poti zaslišal, pa še žepni nož sem doma pozabil, s katerim bi si recimo muke lahko skrajšal in sem se kar v avto usedel in proti domu pičil. Brez fotke, a sit …

Doma pa, itak, edini še buden Tomasso, ki sem mu prek gtalka zaupal svojo predajo, skoči do stropa in predlaga, da greva takoj, ampak takoj, da bi mu pasal sprehod. Je vztrajal ko pitbul, a sem se še drugič predal …

20140204_203001_S 20140204_192649_S20140204_220357_S

Comments are closed.