Home > BlogXtreme > Šefova desnica

Šefova desnica

23. februarja 2014

Sobota je dan za jame, če dežuje, pa je ko v tisti pesmici z jagrom in vranami na veji. Ena za drugo odpadajo. Najprej sta odpadla Urbi in Pero, ki se je kukr neki na tečajnike izgovarjal in dež, da on bi še prišel, a da so tečajniki iz cukra in se bojijo. Pojasnilo, da je do jame par minut in da se še zmočit ne bodo utegnili, ni pomagalo, so se verjetno bolj luknje bali kakor padavin. No, in ker tečajniki niso hoteli, sta se jim solidarnostno pridružila pa še Urbi in Pero. In sva ostala sama z Jernejo, a ni veliko manjkalo, pa bi tudi jaz odpadel. Sem se včeraj s Petkoslavom vozil nekaj naokoli in telefon zazvoni. Sicer v delovnem avtu nimam prostoročne zadeve, a sem se vseeno oglasil, firbec me vedno premami. Je klical prijatelj, da za mano vozi in da pod avtom nekaj vlečem za sabo. Da sem kakšno cevko verjetno odtgal. Sem takoj malo na zavoro pritisnil, pa je prijela, sem na sklopko pritisnil, pa je tudi delovala, potem mi je pa idej zmanjkalo. In čeprav me je firbec do nezavesti, kaj to pod sabo vozim matral, vseeno nisem ustavil, temveč sem prijatelju naročil, naj vozi za mano, da mu bom kofe skuhal pri meni. Sem si takorekoč pomoč na cesti zagotovil, če bi kaj odletelo drastičnega, da ne bi rabil dolgo ob cesti čakati. Pred hišo sem seveda pokukal pod vozilce, a sem tudi sam lahko ugotovil le, da nekaj spodaj visi, kaj več pa ne. In na vse skupaj pozabil, ko je Jerneja klicala, kdaj pičiva, sem se pa spet spomnil. A ker gre bolj poredko v jame in ker tudi sam zadnje čase nekaj lenarim, sem se odločil, da vseeno odpeljem s Petkoslavom, če pa kaj odpade, bova pa pomoč poklicala in počakala. Saj v družbi itak  hitreje čas mine, kaj pa je to dve urci do Čaganke se kakšnemu prijatelju na pomoč ponoči pripeljat!? Sem kramarijo v vozilce zmetal, vmes je pa vonj po kavi dr. Krevsa pripeljal in ko je kofe udušil, sem ga še za mnenje strokovno vprašal, da zastonjski kofe oddela. Se je sklonil, strokovno pogledal in diagnozo postavil, da sem lajtngo za bremze odtrgal. Sva takojci konzilij udarila in se nisem strinjal, da to ne more biti, ker potem zavore ne bi prijele. Se je še enkrat sklonil in še enkrat pogledal in diagnozo postavil, da sem verjetno pa zajlo za ročno k hudiču poslal. Sem spet ugovarjal, da ročna tudi prime, da sem preveril in je malo pohmal, se popraskal po glavi in udaril domnevo, da mogoče sem pa samo za eno kolo ročno odtrgal. Tle nisem imel kej, ker tega pa res nisem v praksi preverjal, ampak, če je samo to, ni nič problem. Da me je bolj skrbelo, če sem mogoče kakšen trak za rezervoar odtrgal, kar se mi je enkrat v Sarajevu zgodilo pri Safranu, na srečo, ker tam so imeli za takšne oldtajmerje rezervnih delov kolikor hočeš. Pri Čaganki jih pa nimajo. Se je dr. Krevs spet po bradi počohal, malo pohmal, potem pa se sklonil pri strani avtomobila in tisto visečo zadevo kar ročno zagrabil in potegnil. Ter jo izpulil. Sem takoj nos pritaknil, da strokovno ugotovim, kaj sem pokvaril, pa me je dr. zavrnil, da ne bom ugotovil, ker sem to verjetno en kabel na cesti pobral in ga potem za sabo vlekel …

Pomirjen sem torej pobral Jernejo, v najboljši bistriški gostilni ob kavi še Alenkino pridigo dobil, da če Čaganke z Dolenjske v Belo krajino ne prestavim, ne bo več kofetov in da naj se v prihodnjih intervjujih več ne hecam, okoli pol osmih zvečer sva se pa že počasi v jamo spustila. Namen sem imel do konca sedemdesetmetrce jo peljati, a se ji je abstinenca poznala, zato sva kar nad sedemdesetmetrco zaključila, je vanjo samo pokukala. In nazaj je tudi šlo bolj počasi, mene je torej zeblo, Jernejo je pa kuhalo. Nekaj s klimo v jami očitno ni bilo prav. V bivaku sem kofe pristavil, smo bili že skoraj naslednjega dne, Jerneja je pa domačo klobaso narezala, kakor se za pravo žensko spodobi. Vmes sva pa čvekala, in sem recimo izvedel, da se špricar z vodo, ki sem si ga natočil, ker ni bilo radenske, imenuje softič špricer, bolj sem se pa zamislil ob njeni naslednji izjavi, ko je nekaj iz posla razlagala in mirno priznala, da se s šefovo desno roko ful dobro šteka. Hm, jaaaa? Nič, to je bilo to, da je v službi kar OK, jaz sem pa še kar čakal, če se bo morda kaj popravila, da se njej šef z njeno desnico ful dobro šteka, recimo, a se ni. Je pa obljubila, da bo naslednjič še dve prijateljici jamarki pripeljala, da se bom še jaz kaj pomatral, a če sta res tako luštni in pametni in duhoviti in mladi, kakor ju je opisala, se bojim, da bo v Čaganki spet gneča. Se bo, upam, tudi nekaj naših možakov, ki le občasno pridejo malo pokukat k vhodu, spet aktiviralo …

20140222_204103_S 20140222_210130_S 20140222_222650_S

Comments are closed.