Iz kabine

Ker sem škrt (in ker seštevam račune za obnovo mopeda zlatega srednjega sina!), smo se dogovorili, da bo zlati srednji sin za novo leto in za rojstni dan dobil moped. Obnovljen moped. Obnovljen po njegovih barvnih željah in v detajle. Torej za oba svetovna praznika eno darilo. Se mi je zdelo pošteno glede na visoko ceno starodobnika, njemu pa tudi. Dokler njegov rojstni dan ni prišel, kakopak. Smo zadnjič špice namontirali na obroča, kupil sem novi zračnici in gumi, potem sem pa prijatelja Štanglja s servisom koles poklical, če bi lahko zadevo scentriral. In je rekel, da lahko, a le če se ne mudi. In itak sem rekel, da se ne, ker se res ne, iščem še sedež in pedale in je rekel, naj kar prinesem. Sva potem pri njem v delavnici še malo čvekala, vmes sem se pa spomnil, da bi bilo morda dobro, če bi sinu vsaj kaj fizičnega od mopeda za rojstni dan prinesel, če že celega mopeda še ne bo. In omenim mojstru, da se sicer ne mudi, da bi bilo pa morda super, če bi vse skupaj lahko napravil do rojstnega dne mojega zlatega srednjega sina. In je rekel, da lahko, da kdaj je to in sva na koledar pogledala in je centriral ponoči, ker je zjutraj nekam službeno odšel, sinr je imel pa že svetovni praznik. Meni je bilo malo nerodno, a tak sem, kaj čmo. Sem sinu potem tista kolesa prinesel in je bil vesel, a je vseeno za hrbet gledal, kje je pa tapravo darilo. Ki ga seveda ni bilo in je bilo malo razočaranja, kljub dogovoru. Mi je bilo spet vseeno malo nerodno, kakšna darila mu nosim (seštel pa materiala takrat nisem, ker mi potem ne bi bilo več nerodno!) in sem mu par evrov stisnil, s čimer se vedno z lahkoto odkupiš, šele naknadno sem se pa spomnil, da sva mu tudi čelado naročila prek interneta za rojstni dan. Usnjeno, fensi šmensi, kakršno si je sam zaželel! In sem stopil do njega, če čelada tudi ne velja in je enostavno vprašal, kje je. Da je ne vidi. Itak da je ni videl, ker še ni prišla. Kar je menda pošteno, kaj pa vem, a sem se zdaj hkrati zbal, da bodo tudi pri najmlajšemu problemi, ki si je pa za darilo zaželel čoln na daljinsko upravljanje. Kje je to staknil, me vprašate? Ja, to so pa moji geni. Ko smo brskali za čelado za srednjega, sem opazil še reklamo za čolniček in sem seveda kliknil na reklamni filmček in smo vsi cedili sline po ekranu in si je mali nadel takšen mil obraz, da to si pa najbolj na svetu želi za darilo. Sem se dolgo boril, moram poudariti v svojo obrambo, ker čolniček je hiter (ter drag) in bolj za na reko ali jezero kakor za v naš bazen (ki je zagotovo premajhen), a moj najpomembnejši argument je bil, da zagotovo ne bo prišel pravočasno. Je mali svečano obljubil, da ga to ne bo motilo in sem ga potem kar nemudoma fliknil v košarico (da si ne bi vmes še jaz premislil, ker je res carski!), a sem ob tokratni reakciji srednjega zlatega sina spoznal, da bo tudi mali hotel pravo darilo na dan rojstnega dne. Da čoln je sicer kul, a če ga ne bo, praznih rok ne bo hotel ostati … Pustimo ob strani, da me vsaj desetkrat na dan vpraša, če so iz Kitajske že kaj sporočili, kje je paket!

Dobro, kolesa so, kolesa so carska (mojster, ki jih je centriral, je žal malo neprespan) in sem poklical dr. Krevsa. Ki vse skupaj skupaj meče. Da smo redi in da bom enkrat pripeljali. Ampak enkrat za dr. Krevsa ni kar enkrat, ampak enkrat pomeni, da bo to kmalu. Se najino dojemanje časa malce razlikuje, domnevam, ker je danes že dopoldne pozvonilo pri vratih. Ponavadi se rahlo zbudim in poslušam, če kakšen od otrok pride potem po vratih razbijat, kar pomeni, da moram vstati. Pa otroci so kulturno vzgojeni, vedo, da ko ata spijo, poštarji ne bodo dobili nobenega podpisa od mene, trgovski potniki pa tudi več ne vztrajajo, da naj ata pride, se je tudi med njimi očitno raznesel glas, da me morajo pustiti pri miru. Da o Jehovovih pričah niti ne izgubljam besed … No, je pozvonilo, a ker nihče ni ropotal po vratih, sem v milisekundi zaspal spet, pri drugi dopoldnanski kavi je pa spet pozvonilo. Je dr. Krevs priskakljal na zasluženo kavico, ker je v vmesnem času že zimske gume na mojem Volvotu zamenjal z letnimi. Je prej samo po moj avto prišel, ko se je že s svojimi ukvarjal in je vedel, da bom slej ko prej pricvilil tudi jaz (saj gume namreč skladiščim pri njemu), pa je hotel to kar vse naenkrat odpraviti. Kar je carsko, človek spi, vmes pa pridni škratki gume zamenjajo. Popoldne je pa še poklical, naj mu iz Petrola prinesem kofe, v prtljažniku Petkoslava pa še nova scentrirana kolesa za moped. Da bo še to urihtal. Najprej je kolesa na moped nataknil, da sva zadevo lahko ene pol ure občudovala, potem je kofe požrl, potem je pa še svečke na Petkoslavu zamenjal. In zdaj kresne ko šus, iz kabine! Čist fensi! No, potem je opazil, da imam motor zračno hlajen in je vodo natočil v hladilnik, pa malo olja v motor, da ne bo več samo z zrakom mazalo, potem sem moral pa že počasi domov …

20140224_203457_S