Leteče

Danes smo imeli slovenski jamarji volilni občni zbor v Kranju. Sva se nanj s Klemijem odpravila odgovorno zgodaj, le eno napakico sva naredila – napačno vozilo sva vkalkulirala v časovni izračun poti. Njegovo žepno vozilce je brez zavor (no, teoretično jih sicer ima, le zavorne ploščice je tako zgulil, da pri poskusu zaviranja tako grozljivo ropota, da trenutno šofira s podkapo na glavi, da se ga ne spozna) in je bil namen odpeljati se na pot z mojim, a me je na dan (pravočasnega) odhoda zafrknila nekomunikacija. No, saj komunikacija menda je, pravi moja predraga soproga, le poslušanja ni. Z moje strani menda prihaja do motnje v zvezi. Ona da govori, samo jaz menda ne sprejemam. Kar zagotovo ni res, a v tem zadnjem primeru sem res menda nekako preslišal, da ima tudi ona pred sabo pot in to celo bolj pomembno od moje. Je morala najinega najmlajšega na rojstnodnevno zabavo odpeljati in ker v naši hiši velja, da se s svinjakov vozim samo jaz, sva s Klemijem ostala obsojena na prevoz s Petkoslavom. Ki, roko na srce, si res zasluži naziv svinjak. Ker je Petkoslav trenutno jamarsko vozilo in se v njem tudi obnašam po jamarsko – usran sedem vanj in se blata očistim kar v njem, preden na dvorišče stopim, da ne zaserjem dvorišča! In res nisem imel srca od predrage mi soproge zahtevati, da tokrat pa morda zamenjava, Klemi je bil pa celo toliko predrzen, da je svojo predrago poklical, če morda bi nama pa ona posodila svoje novo vozilo (z vinjeto) in se po opravkih odpeljala z mojim Petkoslavom (brez vinjete). Ker njegova predraga pozna tako mene kakor svojega, je moral Klemi malce slušalko od uhlja odmakniti in sva potem na pot krenila z jamarskim vozilom. V bistvu pozna, ker Volvo gre malo hitreje. Je šofiral Klemi, ker Petkoslav je njegov prvi avto in se je nekaj raznežil, jaz sem si pa vozilo prvič lahko malo bolj podrobno ogledal kot sopotnik. V čistih oblačilih. In mi je bilo malo nerodno, plus samo na robu sedeža sem sedel in se poskušal čim manj premikati, da se ne userjem preveč. Celo kar na tla sem cigareto otresal, da se nisem preveč proti pepelniku stegoval, ker bi se lahko dodatno umazal! Sem na avtocesti malo postokal, da bova verjetno pozna, a je Klemi padel v neko mladostno nostalgijo in je Petkoslava pritisnil, da mi je kar gate v rito potegnilo. Saj hitrosti se načeloma ne bojim, a pri nekaj več ko dvajsetletnem vozilu se kaj lahko zgodi, da kakšno kolo odpade, če ga voziš kakor dirkalnika. In sva se malo cukala, ali gre prehitro ali bolj počasi in kaj bo prej odpadlo, nekje pri Brniku je pa Klemi v vzvratno ogledalo pogledal in zaohal. Da naj pogledam, kaj gre za nama. Sem pogledal in le nekega starega cliota opazil, a me je Klemi podučil, da je to dirkalni clio. Spuščen pa to in široke gume. Naju je kmalu prehitel, čeprav sva ene 140 letela in tudi pri do neba ropotajoči Petkoslavovi mašini sva lahko slišala njegov strupen glas. In se je tokrat tudi v meni en takšen tekmovalni duh zbudil in sem Klemija spodbodel, da je še malo bolj v poden pritisnil in sva potem tam nekje pri 160 končno začela zmanjševati razdaljo, še bolj pa potem, ko sem ga prepričal, da se je nehal umikati na vozni pas, ker je s tem samo hitrost izgubljal. Tisti solatarski bemfelni so pa že počakali! No, pri Kranju sva tistega bogega dirkača ujela in se mu je Klemi z mojim Petkoslavom za rit prilimal in na semaforju za njim še malo provokatorsko na gas pritiskal, da sva postavljaču pokazala, da je stran denar vrgel, da bi si lahko tudi petko omislil za 100 ojrnov kot midva in bi prav tako hitro prišel …

Sva torej prišla pravočasno, samo na napačna vrata sva trkala in na koncu že brcala, ker glavna občinska, na katera sva atakirala, so bila zaklenjena, šele ko sva se potem pridružila drugim pri zadnjih vratih, je šlo. Zbor je minil mirno in civilizirano, ker smo morali orožje pustiti doma, edini problem je bil, ker smo bili vsi čisti in v lepih oblekah in smo se s težavo prepoznavali med sabo …