Kdor jezik špara, je kruha lačen, al kako že gre tisti slovenski pregovor. V smislu, če vrtiš, dobiš. Tako nekako, saj ne vem čist zares. A ko je Tokac iz jame prišedši postokal, da mu je verjetno telefon v brezno padel, sem se takoj javil, da bom ponj skočil. A še dobro, da so sotrudniki brezno že razopremili, ker sem bil že malo utrujen od celodnevne akcije in mi zelo dišal ponoven 60 metrski spust ni. Tico, ki je zadnji prišel iz brezna, je malo pomislil in povedal, da je res en kamen dol priletel in da je bil to potem verjetno Tokčev telefon. Se je menda še jezil, kaj nihče ni zavpil, da prihaja kamen. Nekdo od nejamarjev je domneval, da zato, ker ni padal kamen temveč mobilni telefon, a smo mu hitro pojasnili, da imamo jamarji pravilo, da ko kaj pada, zavpijemo ali “pada” na ves glas ali “kamen”. Ne glede na to, kaj pada, ker če bi začel vpiti “mobilniiiii teeeeleeefoooon”, bi ga že na kepo dobil, preden bi slišal, kaj leti dol! Kakor koli, ura je bila že res pozna, za nami ves dan akcije in sem obljubil, da skočim po telefon takoj v ponedeljek. In ker obljuba dela dolgega, me je Tokac danes prijazno opomnil (po mailu), če bom že šel po telefon al naj z dimnimi signali komunicira. Sem malo potelefoniral okoli naših jamrarjev, ali ima kdo željo z mano iti, a so vsi čez okno pogledali v deževen dan in si zelo hitro kaj bolj nujnega v opravičilo izmislili. No, saj s kakšnimi izvirnimi opravičili se večina niti ni trudila, le s kakšno vrečko so pred mikrofonom zašuškali, zavpili, da je nekaj veza slaba in prekinili. Na vnovičen klic se pa seveda pametno niso javili, so bili verjetno glih v kakšnem dolgem tunelu, kjer je signal slab …
Na koncu je, kot že velikokrat, zadevo rešil dr. Krevs. Da ni noben problem, da bo šel on z mano, da razume, da človek potrebuje telefon, a da me tokrat do jame s svojim Japončkom ne bo pritrogal, ker dežuje in je blato in ne bo niti poskusil. Pa da bo šele proti večeru prišel domov, ampak da itak imamo mi jamarji lučke na čeladi. Sva pičila nekaj pred sedmo zvečer po najhujšem nalivu in še dobro, da sem imel toliko plezalne opreme na sebi, da je zvončkljala in medvede odganjala. Je imel sicer dr. Krevs s sabo tudi eno hudo in težko baterijo, ki pa sicer ni svetila in mi je bilo čudno, kaj jo s sabo nosi, mi je šele kasneje prišlo, da jo je imel za samoobrambo pred kosmatinci. Dobro, jo je imel verjetno zaradi mene, on se medvedov ne boji …
Po dežju jamo opremljati je simpatično, štrik bolj drsi, če je vlažen in ker sem se spuščal v navpično brezno, ni bilo bojazni, da bi moral plezati po suhem. Telefon v treh kosih sem kmalu našel in lahko le ugotovil, da je verjetno fuč. Sem pa v vsem skupaj našel tudi pozitivno plat, ker sem ravno danes bral, da je firma BlackBerry tik pred bankrotom, ker nihče več ne kupuje njihovih ceglov. Bi moral Tokac telefon tako in tako zamenjat torej!
Gor mi je šlo kar v redu, ker je dr. Krevs ves čas bogal, naj pohitim, da sneži, kar sem itak videl, saj je snežilo tudi v brezno, a v mojih letih gre človek hitro, kolikor pač lahko gre. Torej počasi. Sva vse pospravila in se spravila v njegov terenski avtomobilček, da sva se malo pogrela, potem pa počasi proti domu. Vmes sem pa še polomljen telefon pofotkal s svojim telefonom in kmet hotel fotko prek MMS poslati Tokcu. Pa nisem, pa tudi doma mu potem v zadnjem trenutku nisem poslal sms ja, da imam njegov telefon, sem mu raje poslal mail …
