Prevoznik

Ni lepšega občutka, kakor da se cela diskoteka slini po eni bejbi, ti jo pa na koncu domov odpelješ. No, verjetno obstaja kakšen lepši, a zadovoljstvo je vseeno veliko. Sem v mladih letih kar nekaj časa in živcev potreboval, da sem to ugotovil in sem postal že skoraj pristaš prijateljeve teorije, da gršo ko izbereš, manj je konkurence. Srednjo pot je izbral nek drug prijatelj, ki je počakal do konca, ko so tiste lepe in izbirčne zgrožene ugotovile, da je vrag šalo vzel, da je ura že dan in da ni več veliko pravih dedcev, in so po pregovoru v sili hudič še muhe žre vzele njega, ker konkurenca je bila ponavadi itak preveč nabita. So tankali pogum, a ker je predolgo trajalo, so natankali preveč poguma in obležali. Ali pa izgubili možnost komunikacije, kar je isto …

No, jaz sem potem, ko sem ugotovil, da če si car, si car, tudi najlepše kar s sabo pripeljal in se nisem bal konkurence, čeprav se je hudo slinila po njej, saj če si car, si car. Si pustil, da so ji za pijačo dajali (pa tebi so tudi morali pritisniti, ker drugače so izpadli papki), pa z njo plesali, da tebi ni bilo treba, na koncu pa ravno prav opito (na to si moral pa ves čas paziti!) in ravno prav raznoreno domov odpeljal. Ostali, ki so jo napajali in animirali, pa z s trdimi surlami domov pod hladen tuš …

Ko smo za potrebe glasbenega videa iskali deklico, ki bo v jami v kontra svetlobi pokazala gol hrbet, smo naleteli na kar nekaj težav, največ prijavljenih se jih je nato po treznem premisleku odjavilo zaradi strahu pred jamo. Druge vrste težava se je pojavila pa pri naših vrlih podzemnikih, ki so se hoteli vsi prijaviti za njenega skrbnika. Pa protestirali so, zakaj se bo morala videti samo njena silhueta, da če ne bodo smeli nič osvetliti pa podobno in so bili včasih kar malo hudi, dokler nisem pojasnil, da silhueta bo vidna samo v filmu, da v jami bomo pa osvetlili kot se šika. In so bili pomirjeni, še posebej, ko smo na koncu dovolili, da celo kakšna kapljica sline iz njihovih ust lahko pade na njena stopala, da to ne bo konec sveta.

Na snemalni dan je bilo kar lepo vreme in se nobenemu na led ni mudilo, dokler deklice nismo v jamo spustili. Je prišla z enim takšnim majhnim kužkom po imenu Švingi, za katerega je, ko je bila mamica v jami, skrbel naš Marko Z. Ki bi sicer tudi šel v jamo pokukati, kako so stvari videti v silhueti in od spredaj, a kot ene vrste komandant ni imel pasu s sabo. Ostale, ki so pas imeli na sebi, smo morali pa ko Švingija zadrževati, da niso kar noter skočili po najkrajši poti! Celo Anži, ki je svedrovce nabijal in skoraj že končal, je začel malo počasneje tolči, da je dol lahko ostal dlje časa …

Je Junior potem povedal, da so bili naši podzemniki zelo pridni in so, če treutno niso imeli nobenih zadolžitev, mirno posedali po vsej jami, ko pa je prišla komanda, da se deklica pripravi na snemanje (da se torej sleče), so se iz vseh koncev začele približevati lučke. Kakor kresničke, ki jih nekaj vleče k močni luči … Pa seveda so prišli samo vprašat, če je kej za pomagat!

Verjetno so bile njene nogice kar dokaj pokapane s kapljicami sline, kaj hujšega ji pa ni bilo. No, do danes so ji verjetno tudi bradavičke že popustile, domnevam, da se je že vsaj malo ogrela. Kakor so se tudi Obratu malinice že postavile v pravi položaj. Ko je na vrvi zabingljal nad breznom in nekaj stokal in si jel jamarski pas nekaj popravljati, so ga prijatelji zaskrbljeno vprašali, kam je malinice postavil. Na katero stran. So namreč vedeli, da bodo oni naslednji. In je Obra malo pomislil potem pa priznal, da jih je kar v trebuh pospravil …

Kakor koli. Deklica je prišla iz jame malo premrzla, prevzela Švingija od Marka Z., da je ta lahko spet po možakarsko se začel obnašati, pojedla tist pasulj, potem jo je pa dr. Krevs domov odpeljal. Tako delajo to tapravi carji namreč – vsi se slinijo, eden pa na koncu odpelje …