Home > Razno > Reklamacija

Reklamacija

11. marca 2014

Seka mi razlaga o sodelavcu, ki je kupil nov pralni stroj in ki bi mu pri prvem pranju skorajda pol stanovanja razbil in je seveda popizdil in poklical na servis. Po telefonu jim je povedal, kar jim je šlo in kar ne, prodajalec mu pa ni segal v besedo in je v bistvu mirno poslušal, kako sta morala oba s soprogo pri centrifugiranju podivjano zverino držati, a je vseeno skakala po vsej kopalnici. »A zaščito ste sneli,« je potem mirno vprašal, ko je moral sekin sodelavec končno zajeti sapo in itak da mu je bilo takoj jasno, da je on nekaj zajebal. In je nemudoma kar odložil slušalko in jel šele post festum navodila študirati in seveda je že na prvi strani pisalo, kaj mora sneti pred prvim pranjem plus risbe so bile plus link do filma z navodili na prodajalčevi strani …
Pa sem se potem spomnil, kako sem šel pred leti jaz zamenjati električni radiator. Saj sem imel dosti takšnih izpadov, ko so me prodajalci ali uradniki mirno poslušali (sicer rdeči v glavo, ker sem ponavadi vpil) in potem na koncu z besedico ali dvema popolnoma razorožili in mi hkrati še oslovska ušesa nasadili. Pa me nikoli ne izuči, da sem skoraj vedno sam kriv, vedno padem v isto godljo. Sem na banki potreboval potrdilo o celoletnih prilivih na račun in sem čakal skoraj eno uro v vrsti in klel v sebi, malo manj v sebi potem, ko sem moral za to tudi plačati, ko sem proti domu hodil in opazil, da sem dobil potrdilo samo za prvega pol leta, se mi je pa itak strgalo. In sem že z vhoda banke vpil, da ne bom v vrsti čakal še enkrat in sem kar vse prehitel spet in se postavil k okencu in tam lajal na ubogo žensko, da če sem plačal za eno leto potrdilo da kaj se grejo in mi dajo samo za pol leta in bogvekaj sem še vse govoril in naprej metal, ženska je pa mirno (rdeča v glavo, seveda) vzela list, ga obrnila in mi pokazala, da naslednjega pol leta je pa na drugi strani. Sem se (ne tako glasno) opravičil in pospešeno zapustil banko, se mi zdi da kar malo skrčen …
Ampak itak sem hotel pisati o največji blamaži, ki sem si jo ušpičil, takšnih bančnih je sicer še ogromno. Sem kupil električni radiator za v pisarno in zadevo kar takoj odnesel na prostor, kjer bo delovala, ker takšen sem, se novih stvari razveselim ko otrok igračke. Vzamem zadevo iz škatle in me v slabo voljo spravijo nogice s koleščki, ki sem jih moral sam pritrditi. Saj so bila poleg tudi navodila, ja, a sem jih ko pravi možakar zabrisal med star papir in zadevo ajncvajdraj sestavil kar po zdravi logiki. Malo sem sicer bogal, da kaj niso mogli še tistih nogic kar v tovarni gor flikniti, če človek že pošteno plača zadevo, a zares me to ni spravilo v slabo voljo. Slaba volja se je potem pojavila, ko sem zadevo vtaknil v elektriko in radiator hotel odviti na najbolj vroče, da vidim, kako dela, pa sem moral na kolena se spustiti, da sem lahko prebral, v katero smer moram obrniti gumb. Sem že bolj glasno bogal, da če nimajo v tisti fabriki nobenega pametnega, ki bi tisti knof za reguliranje jakosti postavil na vrh radiatorja, da se mora človek takole po kolenih matrati, da sem se pomiril sem pa kar na kofe odpeketal. A nisem dolgo užival v kavici, ker me je nekdo poklical, da se iz moje pisarne kadi in ful smrdi. Itak sem skočil, ker sem sumil, da je kaj z radiatorjem narobe in res je bilo. Iz električnega radiatorja, ki ne dela na trdo gorivo, drva ali premog, recimo, se je kadilo, kakor da se je vžgal. In tisti dim je bil ful gost in za oči je ščipal. Sem izklopil zadevo in odprl okno, da se prezrači, ko se je novotarija pa dovolj ohladila, da sem si jo lahko pobliže ogledal, me je pa itak kap od zgroženosti. Pa kaj to ti ljudje prodajajo, radiator je bil spodaj skoraj pregorjen, je celo barva odstopila! Seveda sem zadevo zabrisal v škatlo nazaj (ponavadi jo takoj stran vržem, takrat je še nisem) in takoj videl, zakaj že v fabriki ne prišravfajo nogic. So bile preširoke za v škatlo in se je vse skupaj malo raztrgalo. A mi je bilo vseeno. Sem se odpeljal do trgovine, zadevo pobasal pod pazduho (ko si togoten, ni nič pretežko pod pazduho nositi!) in že z vhoda vpil, da če so čist normalni al kaj, da se mi je skoraj pisarna vžgala in da je v tisti stavbi še milijon pomembnih inštitucij in kaj bi bilo, če bi se vžgalo, da kdo bi škodo kril in podobno sem mlatil. Glasno, kakopak. Prodajalec je bil čedalje manjši in je kar nekaj momljal, da se jim kaj takšnega še nikoli ni primerilo in da bo krepko okaral proizvajalca in podobno ter da mi takoj prinese nov radiator. Ker itak da je bil še v garanciji, saj sem ga kupil pred dvema urama. Sem glasno razmišljal, ali naj sploh vzamem takšno nevarno stvar, ki lahko zakuri pol Novega mesta ali naj raje kupim kakšnega iz konkurenčnega podjetja, prodajalec je pa medtem vzel tisto škatlo z mojim izgorelim radiatorjem in pokukal vanjo.
»Kdo je pa nogice namontiral,« je vprašal.
In sem znorel, kako ne bi ob takšni provokaciji. »Kdo, kdo, le kdo, jaz, če jih v tovarni ne morejo!« Tukaj sem se malo zlagal v bistvu, ker sem pač že sam ugotovil, zakaj nogic v tovarni ne namontirajo, ampak tistemu prodajalčku nisem hotel dati zadovoljstva.
»Narobe ste jih namontirali,« je mirno odvrnil, »radiator ste na glavo obrnili in potem grelci niso bili potopljeni v olju in se je zato barva smodila …«
Sem osupel zajel sapo in v mislih ponavljal postopek sestavljanja in nenadoma ugotovil, da morda sem se pa res zmotil. In da je zato bil tisti gumb za regulacijo čisto pri tleh … Sem malce okoli sebe pogledal in itak je bilo v trgovini milijon ljudi, ki so me vsi opazovali, kako sem pa vpil prej, zdaj so se pa krohotali. In sem zagrabil tisto škatlo, a je do avta nisem mogel prinesti pod pazduho, sem moral nositi z obema rokama. Pa že v hrbet me je zadel prodajalčev nasvet, naj nogice premontiram, a sem ga ignoriral …
Radiator pa še vedno dela. Včasih, preden ga zakurblam, ga, kar tako, v opomin morebiti, obrnem okoli in pogledam tisto odpaljeno barvo spodaj … Mah, pa saj to ni opomin, prodajalec je le srečo imel. Možnosti, da nogice okoli obrneš so namreč 50-50 …

index

Comments are closed.