Sladko

V soboto zgodaj zjutraj smo imeli reševalci na Brniku modul A, usposabljanje za helihopterski prevoz. Sem bil med vožnjo proti letališču kar malo nejevoljen, da kaj mi je tega treba, vstajati sredi noči, da se naučim vstopiti v zračno plovilo. Da bi prav lahko postavili dve deski ob malce močnejši mizi in bi vsak doma treniral vstopanje in izstopanje. Da to pač ni kak velik kunšt. Razpoloženje se je malce izboljšalo, ko je posijalo sonce in ko smo stali na pisti ob ugasnjenem helikopterju, a še vedno sem bil prepričan, da gre za izgubo časa, pravzaprav, a se bomo vsaj malce popeljali po zraku, če drugega nič. No, potem je mašina zarohnela in ko smo vstopali in izstopali iz lebdečega plovila, se je pokazalo, da je trening še kako potreben. Da to pač ni nekaj, kar bi doma potreniral z dvema deskama in močnejšo mizo, za dobro vago pa še dodanim ventilatorjem …

S Ticotom sva potem pospešeno pospešila proti Novemu mestu, ker je Klemi že priganjal, da gremo v Čaganko in jo poglobimo za dodatne metre. Moram priznati, da sem sam bolj navijal za Južni rov, trenutni kondiciji bolj prijazno lokacijo, a sta bila prijatelja neomajna. Da softiči gredo v Južni rov, možaki pa na dno. In smo šli na dno. No, ne takoj, ker sva s Ticotom ugotovila, da poleg milijon kofetov in čikov drugega v želodec nisva tistega dne nič vstavila in sva na kosilo še skočila, potem smo odskakljali še do trgovine po malico in hrano za zvečer, nehote in skoraj povsem po navadi smo se ustavili pa še pri Bučarju na kofetu. Ker je bilo res lepo vreme. In ko smo čakali na kofetke in sem stokal, da sem se zredil in ulenil in da bom crknil na poti do dna, sta me oba napadla z vsemi topovi. Da itak da sem gnil, da kako pa živim, da jem samo kruh, čokolado in nutelo in deset kil sladkorja dnevno samo pri kofetih in da to nikamor ne pelje, da onadva sta začela jesti zdravo in pametno in črtala vse sladko in kruhasto in krompirjasto in makaronarsko in me je prav panika zagrabila. Še preden sem raztrgal vrečko s sladkorjem, mi je Klemi pod nos pomolil pet vrečk in povedal, da toliko sladkorja je v cockti, ki sem si jo naročil poleg kave in da onadva fitneža, ki jesta zdravo že tri dni, da me ne bosta nič šparala in čakala in sem se zamislil nad vsemi tistimi vrečkami sladkorja in se odločil, da od tistega dne dalje pijem kavo brez sladkorja. Bi se tudi cockti v strahu odpovedal in sem že razmišljal v tej smeri, a ker sem bil žejen in ravno jaz na vrsti, da plačam vse skupaj, sem zaškrtaril, da stran zadev pa ne bomo metali in da če še zadnjo cockto s petimi vrečkami sladkorja spijem, ne bo konec sveta, zaradi navade pomešal kavo, ki je nisem sladkal in jo spil kar na dušek, kakor grenko zdravilo, vse skupaj poplaknil še s cockto s sladkorjem in bil že skoraj hin od strahu, ko sta mi naštevala, česa vsega ne bom smel več konzumirati. Preden smo odšli, sem pa malo razmislil, ugotovil, da starega psa novih trikov nima smisla učiti, hitro naročil še eno kavo in jo sladkano spil na dušek, potem smo pa že proti Čaganki odpeketali. V bivaku sem hitro še en kofe skuhal, da smo še malo martinčkali na soncu lahko, potem je bilo pa že tako pozno, da smo se odločili, da ne gremo na dno, ker bi crknili, temveč da bomo šli samo v Južni rov. Menda zato, ker jaz nimam kondicije in ker sem doma pozabil podkombinezon …

Smo potem v tistem ozkem podoru odmetavali kamenje in širili, smo bili rav pridni. Jaz še posebej, ker sem prikuril posušeno lesno gobo, ki mi jo je podaril Uroš, da bi z dimom ugotovil, kam in koliko vleče prepih. Sta prijatelja sicer nergala, da ni potrebno, da vidimo že na uč, kam piha, a ker gobe še nikoli nisem pripalil, sem jo seveda moral. In smo potem nekaj časa ko uročeni buljili v tisti dim in ohali in ahali, ko smo se naveličali, zadeve pa seveda nismo znali ugasniti. In smo potem delali v prijetnem dimu, ko sem imel pavzo, sem jima pa dodal še cigaretni dim, da smo se še bolj zagotovo prepričali, kam vleče. A je vleklo dobro in ni nam bilo hudega, le Tico, ki je pred kratkim nehal kaditi, se je nekaj pritoževal. A sem ga pomiril, da najhujše strupe iz cigaretnega dima tako jaz zadržim v pljučil in da on dobi le najboljše in najbolj zdravo ter da naj se raje sekira zaradi dima iz naših riti, ker smo dol v tistem ozkem prostoru udarili tekmovanje v prdenju. Zmagovalec bi bil zagotovo Tico, ki je v vseh pogledih najjači v tem smislu, a ga je po strokovnem mnenju komisije, ki sem jo sestavljal jaz, za milimeter prehitel Klemi. Me je, ležeč na trebuhu, prijateljsko in uvidevno opozoril, da naj se malo umaknem, ko sem za njim prav tako ležeč v ozkem in nizkem prostoru vlekel ven kamenje, da je enega opasnega spustil. In je bil res opasen, sem kar videl, kako mu je počasi pritekel iz hlačnic, a je na srečo vleklo od mene in je skoraj samega sebe zadušil. Ko Švabi, ki so bojni strup spustili in se je veter obrnil in so potem sami bežali ko zajci. Le da Klemi ni imel kam bežati …

Ven smo pokukali okoli polnoči, jaz povsem premočen, ker sem brez kondicije in še preveč sem bil oblečen. In itak se nismo spravili spat, ker sem moral  najprej pripraviti prebranec. Me je peč hecala in sem kar dolgo kuril, preden sem lahko špeh in čebulo prepražil, potem sta me pa skoraj prebutala, ko sem v lonec stresel samo eno taveliko konzervo prebranca za tri osebe. Da če sem normalen al kaj, in še ko sem dodal še drugo taveliko konzervo, sta bila skeptična, a na koncu priznala, da morda pa za silo pa bo, ker gospoda Graha ravno ni z nami. Da če bi pa še on bil, da bi nas pa zagotovo vprašal, kaj bomo mi ostali jedli, ker očitno samo zanj kuham …

Pojedli smo okrog dveh zjutraj in se utrujeni spravili v posteljo, zakaj sem se ob pol petih zbudil, pa ne vem. In sem šel k peči enega prižgat, vmes je pa še Tico vstal in se mi pridružil. Da ne more spat, je potarnal, da mu je spalka preozka in še nekaj je hotel reči, a je vmes za mizo zaspal, jaz sem si pa hitro še enega prižgal in ga šele potem zbudil, da me je spremljal, ko sem šel vodo odtočit v temno in hrupno hosto. Potem smo spet utonili v spanec, a ne za dolgo, ker ga je okoli osmih zjutraj začelo motiti moje smrčanje in me je kar z zgornje postelje tepel. Kako mu je to uspelo? Ja, jamarski reševalec je in ima pri sebi vedno dodatni kos štrika, ki vedno pride prav …

Kavo smo spili potem šele v najboljši bistriški gostilni, Alenka me pa skoraj ni prepoznala. Da me v tako zgodnji dopoldanski svetlobi ni še nikoli videla …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Helihoptersko usposabljanje

[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=HVQSEzFq2Mw[/youtube]