Home > Razno > Surfanje

Surfanje

6. marca 2014

Nekaj po hiši pospravljam, skoraj že pomladansko, neverjetno, koliko krame se nabere. Saj bi lahko v zabojnik zabrisal, a ker imamo v Novem mestu tudi deponijo, kamor lahko odložiš večje količine plus še človek ti tam pomaga posortirati, se kar tja zapeljem. Ker se še spomnim leta nazaj, ko smo imeli pred hišami še čisto navadne smetnjake, majhne in kovinske, ki si ga mimogrede napolnil in ker nisem hotel imeti poleg smetnjaka še tistih črnih vreč nametanih, je bil odvoz smeti zame kar adrenalinsko dogodek. Ponavadi sem imel vrečo z dodatnimi smetmi spravljeno v garaži, trdno odločen, da jo bom zjutraj postavil k smetnjaku, ko bodo odvažali, a kaj, ko sem vedno pozabil. In so se tiste vreče potem v garaži množile in ker takrat, leta nazaj, še ni bilo sortiranja, smo v eno kanto (ali eno vrečko) metali prav vse in so bile vonjave temu primerne. Pa se je zatorej kdaj poleti zgodilo, da je mojo predrago kakšno soboto zjutraj znal tudi infarkt od strahu udariti, ko sem trdno speč zaslišal ropotanje smetarskega tovornjaka in kakor ob alarmu za napoved vojne skočil pokonci pa v garažo in tiste vrečke k smetnjaku nosil. Se mi je namreč kdaj zgodilo, da nisem dovolj pohitel in so odpeljali k sosednjemu bloku, in sem moral potem napol zaspan z jutranjo erekcijo skakati od garaže do njih, če nisem hotel tistih vrečk še en teden v garaži gledati. Časa pa nikoli ni bilo dovolj, ker ko so smetarji videli, da nosim vrečke iz garaže, so potem pri bloku, kjer je bilo več kant, pohiteli sto na uro. So se malo zabavali, v tistih časih so zadaj srfali bolj ko ne pripitki, ki jim je bilo jebanje strank v glavo glede na mizerno plačo in usran job edino zadovoljstvo. Se spomnim enkrat, da sem se počutil ko Cankarjeva Francka, ki je za vozom tekla in tekla in tekla v novih štumfih in z novo ruto na glavi in potem padla na gobec in se ji je svet podrl od fržmaganja, ker so se modeli odpeljali naprej (no, saj lahko da so potem tudi zabremzali, sem že pozabil), jaz sem pa z eno veliko vrečo smeti v samih gatah tekel za smetarskim vozilom, ker bi morali zaustaviti pri naslednji skupini blokovskih kant, pa kurci zanalašč niso, so hoteli videti, koliko časa bom za njimi tekel. Sem enkrat vmes po nekaj desetih metrih poštekal, da sem popoln idiot in da je bilo še v tistem Franckinem teku za vozom več dostojanstva in sem popizdil, vrgel vrečo s smetmi v avto, jih ujel in zapeljal pred smetarje, da je moral tovornjak na črto zabremzati, a se mi je verjetno tako iz ušes kadilo, da nihče ni nič rekel, le en od pripitkov je molče iz avta vzel tisto vrečo in se mi poltiho opravičil …

Ja, danes so na srečo malce drugačni časi, čeprav morda ne tako zanimivi. A ko sem že padel v to obujanje spominov, sem še članek o surfanju po Novem mestu poiskal, ki sem ga napisal pred kakšnim desetletjem:

Ste se že kdaj vprašali, kam gredo vaše smeti? Za copate je jasno, da jih vzame muca copatarica, za Rdečo kapico tudi, da jo je pospravila gozdna uprava, za smeti, ki jih kot lojalni člani potrošniške družbe veselo produciramo, pa stavim, da ste mislili, da zvečer pridejo škratki in jih počistijo. Ali kaj podobno nadrealističnega. Da gredo v kakšna nebesa za zavržene stvari, recimo. Za smeti se seveda nihče ne briga. Nekaj vržeš v smetnjak in problem je rešen. Tudi zame je bil, a me je vseeno malce zasrbelo, da bi videl, kam gredo stvari, ko umrejo. Ko jih nihče več noče. Pa smo poklicali na občino, kjer so poklicali na novomeško Komunalo in nam po kakšnem slabem letu odgovorili, da ni nobenih težav. Da naj kar pridemo.
In smo prišli: Uroš, Gego, Baco in jaz. Na nočni šiht. Najprej zato, ker smo bolj nočni ptiči, malce pa tudi zato, ker nam je bilo (vsaj meni) malo nerodno. Kaj bi tajil. Pobirati smeti podnevi, pa še po centru mesta, kjer te lahko vsakdo vidi … Ob 21. uri so nas na Komunali NM obdarili s povsem novimi uniformami, v katere smo se oblekli še bolj navdušeni kakor v kostume za pusta. Urošu je bila tudi največja številka malo tesna, a se je že pred šihtom odločil, da se ne bo preveč sklanjal in garal, zato ni bilo nevarnosti, da bi počila, ko bi bilo najmanj primerno. Domenjeni smo bili na Novem trgu, čas smo imeli še za kavo. In smo v bližnji kafič stopili kar v povsem novih smetarskih uniformah. Že samo iz tega obiska bi človek lahko naredil pravcato sociološko študijo, vam povem. V gostilno človek pride neštetokrat in kaj več od zdolgočasenega pogleda vsega naveličane skoraj mladoletne natakarice (ki ima samo dva atributa, zaradi katerih so jo zaposlili) niti ne dobi, če pa v prostor vstopiš v zeleni uniformi komunalnega delavca, na sebi mimogrede začutiš sprašujoče poglede vseh gostov – kaj so pa tile tle zgubil?! Da nam ne bodo sedeže umazali. Ali pa kaj podobnega. Evo, če sem lahko iskren, si predstavljam, da so se tako počutili črnci v južnoafriški republiki ne tako daleč nazaj, domnevam.
Na Novi trg je priropotalo vozilo za odvoz smeti. Ki je, mimogrede, pravcati tehnološki dosežek. Smeti sproti stiska, tako da gre vanj, preden je polno, skoraj 30 zabojnikov. Odvisno od velikosti zabojnikov, napolnjenosti in dodatnih smeti v vrečkah, ki se nabirajo okoli njih. Seveda smo se vsi trije nemudoma zapodili proti zadnjemu delu, kjer se surfa. Deležni smo bili kratkega tečaja o gumbih in ročicah, ostalo naj bi dobili s kilometrino, v našem primeru z »metrino«, ker si tega nismo želeli početi karierno. OK, Gego bo po naslednjih volitvah morda potreboval novo službo, če njegova stranka izgubi in mu bodo različne delovne izkušnje zelo prav prišle, ampak to so spet detajli, ki jih bomo tokrat pustili ob strani.
Stvar je popolnoma enostavna: šofer vozi od zabojnika do zabojnika, dva pa zadaj te zabojnike praznita. Nič kompliciranega, skratka. Smetarji so delovnih obiskov že vajeni, saj jih menda kar naprej oblegajo razni novinarji in televizijci, ki o njihovem delu delajo reportaže, tako da je bila trema bolj na naši strani. Prvi kontejner sta spraznila profiča, potem smo se dela lotili mi. To je izgledalo takole: Uroš in Gego sta se pridružila vozniku v kabini, sam sem zasurfal do naslednje postaje. Šofer je ustavil in kot tiger sem skočil do zabojnika, da me kdo ne bi prehitel, a, glej ga zlomka, zabojnik se niti premaknil ni z mesta. Kot bi bil privijačen v tla. Seveda nismo mogli mimo moje »švoh večerje« in pomanjkljive smetarske izobrazbe. Vsak zabojnik ima namreč zavoro. Ki jo moraš odpustiti, če ga hočeš potegniti do dvigala. Sam sem obrt dokaj hitro osvojil in spraznil že kakšnih pet zabojnikov, ko sta se iz kabine končno primajala moja sodelavca. In sem ju v delo lahko že kar jaz vpeljal. Zabojnik takole obrnjen pripelješ sem, potegneš to ročico in nato pritisneš tale gumb. Enostavno. Malo nas je zajebavala koordinacija gibov, malce pa tudi neizkušenost. In morda prevelika zagnanost za delo. A sem bil predvsem jaz kmalu pohvaljen, da bom lahko hitro njihov, kaj bi tajil. Vedno sem bil bolj odprte glave, še posebno, kadar nosim žlico v usta in imam odprta usta. Pa tudi Urošu in Gegotu, ki so jima roke zrasle kot krtom (sta bolj za šefovanje) smo jih zelo hitro zravnali. Delo niti ni težko, pa tudi smrdi ne premočno, česar sem se najbolj bal. OK, poleti je morda zgodba drugačna, a tokrat ni bilo sile. Res ne. Smo, pisarniški garači, v rekreaciji kar uživali. Da niti ne omenjam surfanja. Kakšni Beachboysi, vas prašam! Če bi imel denar, bi si kupil takšen tovornjak in potem zaračunaval mestnim škricem, da bi namesto da bi hodili na fitnes, surfali na mojem tovornjačku in delali kaj bolj koristnega. Pobirali smeti, recimo. Čistili za soobčani. Ki jih prav nič ne briga, kaj se zgodi s stvarmi, ko postanejo odpadki. Nekateri smetnjaki so bili tako napolnjeni in okoli njih tako nasmeteno, da sem komaj zadrževal željo, da bi ob polnoči pozvonil na njihovih vratih in jih opozoril na to. Kar nenadoma sem začel na vse skupaj gledati s povsem drugačnimi očmi. Priporočam vsakemu, ki svinja, da gre enkrat tudi pospravljati. Se mimogrede navadiš reda! Pri najlepših hišah so bili najhujši, kaj bi vam sploh govoril …
Obema z Urošem nama je zmanjkalo cigaret in ker jih v smetnjakih ni bilo, sva žicala Gegota. Se bojim, da nama bo, ko bomo prišli na občino naslednjič fehtat za subvencijo, zabrusil, da sva jo že pokadila. Bemti!
Zavili smo proti Dovičevi hiši. Srfajoč na zadnji stopnički sem ga poklical po telefonu, naj pride malo na okno, on pa je vpil v telefon, da nič ne sliši, ker da zunaj ropotajo smetarji. In potem padel v nezavest, ko je uvidel, kdo pospravlja za njim. No, tukaj mu moram priznati, da za svoj zabojnik lepo skrbi, da smeti lepo stisne, da ne padajo okoli in da stvari izkoristi do konca, preden jih odvrže. Kar tako naprej, prijatelj, takšnih nam v našem mestu manjka!
Tovornjak se je napolnil in odpeljali smo se proti smetišču. Pred Brusnicami zaviješ levo in malo v hrib in si tam. Zapeljali smo čez tehtnico in na vrh hriba, ki je sestavljen iz samih odpadkov. Na nekaj mestih iz zemlje kukajo velike naluknjane kanalizacijske cevi, skozi katere se sprošča plin in ki segajo skoraj 50 metrov v globino. Ja, kar pridni smo, dobro svinjamo. Spraznili smo tovornjak in se vrnili v mesto. Odločili smo se, da ostanemo še za eno rundo. Smo se ravno dobro privadili. Dobro, profiči brez naše pomoči ponavadi hitreje očistita center, a se družbe nista branila. Malce spremembe v dnevni (nočni) rutini, čeprav si njuno delo nekako ne predstavljam kot another day in the office. Okoli dveh zjutraj smo tovornjak spet napolnili, pa še nismo spraznili centra. Potreben je bil še en krog, ki pa smo se mu, sicer s težkim srcem, odpovedali. Roke so namreč kljub vsemu postale težke. Še nočni sprehod do avtomobilov čez uspavan Glavni trg in ponosen pogled na opravljeno delo, potem pa domov. Soproga predraga ni bila najbolj hvaležna, ko sem jo zbudil, da bi si ogledala svojega uniformiranega junaka, a kaj bi to. Še skok pod tuš (daljši kot običajno!) in pravljica se je končala. Kot se za vsako spodobno pravljico spodobi – v veliko zadovoljstvo.

367_36 367_02 367_17

Comments are closed.