Naša mati so imeli rojstni dan in smo veselo odpeketali na pojedino. Ker pri nas doma se vedno dobro je, plus ni potrebno se s hrano ukvarjati in vsem, ker za to pač slavljenka in oče poskrbita. Res carsko, prideš, sedeš in ješ. Edini mater je žvečenje in odpenjanje hlač, da povečaš prostor za skladiščenje v trebuhu. Smo že zadnje kotičke skladišč polnili, kar pomeni, da smo pribor že na krožnike skupaj s prtičkom odložili in le še po posameznih kolobarčkih zelo okusne suhe salame segali in koščkih prekajene slanine (no, pa občasno smo tudi še prtičke s krožnikov umikali, če smo posegli po pečeni papriki), enkrat vmes je pa sestrična iz ust potegnila košček salaminega olupka. In se je jel oče ful opravičevati, da se salama ful ful težko lupi in da se je sicer trudil, a … Sem ga pomiril, da itak ni noben opazil, ker smo na začetku ko kobilice navalili na hrano in kar z olupki očitno goltali, pa ni nobenega motilo, da če se pa zdaj komu zatakne, je pa itak samo bonus in žretje na zalogo. In smo seveda debato udarili, kako se kakšno stvar olupi in s kakšnimi triki, vmes je pa sestrična jela svojega osnovnošolskega sina hvaliti, kako je priden in zagret, da ob sobotah on kosilo kuha. Preštudira kakšno kuharico, izbere recept in naredi. Da ona mu pa samo malo tu in tam s kakšnim nasvetom pomaga. In se je zadnjič menda lotil praženega krompirja. Je vse lepo iz kuharice prebral in sledil navodilom, enkrat vmes, ko je družina že veselo sline cedila na kavču, je pa začel stokati in negodovati. Da to ni nič, da mu ne gre in da praženega krompirja nikoli več ne bo delal. Kar je seveda nemudoma sprožilo alarmni zvonec pri moji sestrični, ki ji dodaten sobotni počitek prav prija in je skočila v kuhinjo pogledati, kaj muči zlatega sina. Je skuhal krompir v kropu, kakor je pisalo v kuharici, potem bi ga moral pa olupiti in narezati, a se mu je zataknilo. Je bogec v pol ure le tri krompirje uspel olupiti, ker je kuhan krompir lupil s strgalom za surov krompir in itak da ni šlo. Se je pacalo in drobilo in slaba volja je bila seveda več ko na mestu. Mu je mamica pokazala, kako z navadnim nožem kuhan krompir v hipu olupiš in je bilo spet veselje do dela. Mi smo pa potem modrovali, da itak da ni znal, da kako pa naj ve, da današnja mladina je itak hendikepirana, da jo vsi po atletikah, tenisih, košarkah in fuzbalih in glasbenih in smučarskih šolah vozimo, pa na angleščino, francoščino in esperanto, kuhan krompir je pa španska vas potem. A da za trud da si pa zasluži vso pohvalo, ker je res skoraj sam kosilo skuhal. Kar je res, sem se pa ob skoraj spomnil na znanega novomeškega fotografa, ki sem ga zadnjič nekaj hvalil, da ga skoraj po vsem svetu že poznajo, pa se ni povsem dal, je odpisal, da skoraj ni še nihče device položil, kaj šele ploščic! Jap, lupljenje kuhanega krompirja in polaganje ploščic so veščina, kar obvladaš z učenjem, o devicah pa tokrat ne bomo …
