Vozel

Še nekaj manjkajočih kadrov smo morali posneti in smo v malce manjši ekipi skočili proti jami. Obvezen pit stop v najboljši bistriški gostilni in potem kar na tlako v podzemlje. Z Jasno sva malo prej zapustila prizorišče in odšla žerjavico pripravit in klobase našpikat, a očitno snemanje zlakotni, so kmalu vsi za nami pristopicljali. Klobase so švicale, kakor so švicale, ni bilo gumba za pojačat jakost vročine, smo pa radlerček še spili in malo vtise o prejšnji akciji strnili. Dan D so že profi jamarji, danes je šlo vse kot po maslu, le Tokac se je malo pritožil, da on raje vidi, da gre po štriku kakor peš po gozdu. Da je manj naporno, čeprav je bilo tudi spuščanje v jamo kar naporno in je potem par dni kasneje pri rekreativni košarki pri vsakem metu na koš menda malce postokal od bolečin. Pa pustimo ob strani, da je le visel na štriku, spuščali, dvigali in garali smo pa jamarčki …

Klobase so se potem spekle, jim ni nič drugega preostalo in Tokac jih je hvalil do nezavesti. Da kje smo jih kupili in da so res bogovske, skoraj ni verjel, da so čisto navadne Lidlove Kranjske, da jim pa jamarjenje da potem tisti dodatni okus … Vmes sem seveda še kofe pristavil, kar je bil potem med vrsticami tudi znak za odhod glasbenikov. So odstopicljali po gozdu do avtov, ostali pa proti breznu, v katerem si je Tomi zamislil posnetek, kako baloni letijo iz njega. Smo balone sicer imeli, helija pa ne, zato si nekako nisem predstavljal, kako jih bom metal od spodaj ven 60 m visoko. Je potem Tomi pojasnil, da jih bomo v brezno vrgli, on bo pa potem posnetek v rikverc zavrtel pa bo, a ko smo rešili en problem, se je pojavil drugi. Kako 100 balonov naenkrat vreči v jamo? Kako jih napihniti, smo vedeli, sem tlačilko vzel s sabo. Potem smo nekaj skombinirali s plahto in je nekako šlo, čeprav je par balonov že vmes pobegnilo, a Tomi je bil zadovoljen. Da to je to. In da potrebuje samo še posnetek pogleda od zgoraj dol spuščajočega se vbrezno. Kar pa za nas izkušene jamarje ni nič problem in sva s Ticotom hitro manever postavila, da ga spustiva v luknjo. Jaz na eni strani brezna sem poskusil nekaj zimprovizirati, a Ticotovemu ostremu očesu z druge strani ni ušlo in je vpil in bogal, da tako ne bo šlo! Da naj naredim po pravilih jamarske reševalne službe, kakor smo se učili in sva malo vlekla, malo pulila, na koncu sem pa popustil, ker sem že s kregom več časa porabil kakor bi ga z improvizacijo prišparal. In sem začel postavljati manever po predpisih, vmes pa nergal, kakopak. Da kaj mamo za komplicirat, če lahko poenostavimo, Tico je pa z druge strani nergal, da mora biti po pravilih zato, če gre kaj narobe. Sem mu vračal prek brezna, da nima it kaj narobe, da to je čist enostaven manever, da samo Tomija dol spustimo in to je to, da gor bo pa itak priplezal sam po opremljevalnem štriku, ki ga bo Dejan postavil. No, potem smo manever začeli, Tomi je zabingljal nad breznom z malce telečjimi nogicami, prižgal oba fotoaparata (eden je snemal direktno dol, drugi direktno gor, da dve muhi na en mah ubijemo!) in ukazal, naj ga začnem spuščati. Ni šlo povsem tekoče, ker možakar se je čez zimo zredil in je malo cukalo in je bentil, da naj bolj pazim, ker bo posnetek v riti, a se je kakšnih 30 m nižje že pomiril, da bo to na računalniku rešil. Smo lepo spuščali, Tomi je snemal in je bilo vse ko v priročniku. Še celo Dejan je prišel do mene in iz torbe počasi jemal štrik, da je bolj tekoče teklo in je bil celo Tico zadovoljen, da bolj po pravilih akcije ne bi mogli izpeljati, ko je Dejan nenadoma začudeno zaklel. Da je vozel na štriku. Sem ga samo mimogrede pogledal, osredotočen na enakomerno spuščanje ter mu naročil, naj vozel pač razveže. Je bilo do moje zavore še kar nekaj metrov štrika vmes in časa torej dovolj, da ne bi prišlo do zastoja, a je Dejan še drugič še bolj začudeno zaklel. Da je štrik udarjen in da je bil zaradi tega na njem narejen vozel! Do zavore je bilo še kar nekaj metrov, kar je pomenilo še kar nekaj sekund, zato sem med spuščanjem hitro zavpil Tomiju, če lahko malo zaustavimo proces spuščanja, Tomi je pa v isti sekundi zavpil nazaj, naj se ne hecamo, da mu bomo film zjebali in da naj spuščam. Sem spuščal in vse bolj vroče mi je postajalo. Dejan je preverjal tisto udarjeno mesto na štriku in se mi vse bolj bližal, Tico je kot sokol prek brezna tudi buljil, če bo kaj videl, ko je pa zadeva skoraj do moje zavore prišla, kar je pomenilo, da bo Tomi kmalu zabingljal na poškodovani vrvi, sem zaustavil in blokiral. Tomi spodaj je nekaj bentil in protestiral, a je verjetno iz mojega glasu ugotovil, da ni čas za pizdenje na ljudi, s pomočjo katerih visiš v breznu, ko sem mu povedal, da imamo problem. Z Dejanom sva si nato v miru ogledala poškodbo in se poskusila odločiti, ali je varno do konca spustiti človeka na takšni vrvi. Sem razmišljal, kdaj se je vrv poškodovala in kje, da bi se lažje odločil, a se nisem spomnil. Sva tisti košček neštetokrat pretipala, a bolj sva tipala, bolj grozno je bilo videti. Tomi je spodaj pa že začel kokodakati, da ga noge bolijo in če ga lahko dol spustimo. Sem ga vprašal, koliko je še nad dnom in se pri sebi potiho odločil, da ene pet metrov nad tlemi tvegam, saj danes doktorji z gipsi že čudeže delajo, a ko je zacvilil, da ene dvajset metrov, sem bil v dilemi. Saj štrik ne bo takoj počil, torej bo še par metrov nižje, preden se strga, torej v najslabšem primeru z gipsom spet lahko rešijo, potem sem se pa spomnil, da ima v rokah dva fotoaparata, ki sta vredna več ko vsi moji avtomobili skupaj. In sem mu kar sporočil, da smo s spustom končali in da ga bomo dvignili. Tomi ni nič protestiral, Tico je bil pa tudi toliko vljuden, da mi ni takoj pod nos pokadil, da je dobro, da smo naredili po njegovo, po pravilih, ker smo zdaj imeli vsaj možnost spremeniti. Če bi zimprovizirali po moje, bi imeli večji problem!

Smo začeli postavljati manever za dvig, Tomi spodaj je pa vpil, naj ga zavraga enkrat že dvignemo, da so mu v pasu čist noge otrpnile in ga ni zanimalo, da postavljanje manevra traja. Saj če bi bil zloben, bi mu odgovoril, da lahko pohitimo in nekaj po moje zimproviziramo in bo zagotovo hitreje zunaj, seveda z možnostjo, da gre tudi pri dvigu kaj narobe, a sem molčal. Je na pomoč priskočila še Jasna in je bil v parih minutah zunaj, potem je pa kar na robu brezna obležal in enega pricinil, da je malo k sebi prišel. Sem mu predlagal, da naj nam da nekaj minut, da vzamemo drug štrik in ponovimo akcijo, a se je mirno zlagal, da ni potrebno, da ima čisto zadovoljiv posnetek. Nisem povsem verjel, itak, se bojim, da bo torej glasbeni video za kakšen odtenek slabši, kot bi lahko bil, a iskreno se tudi meni ni ljubilo še enkrat vsega ponavljati. Zato smo kar pospravili in odhiteli k Alenki, kjer nas je že čakal vroč štrudel. Ki ga pa nisem smel fotografirati, ker je bil menda malo zažgan, kar pa nihče od nas ni opazil. Smo rekli ajncvajdraj in je bil pladen prazen, čeprav smo k Alenki prišli povsem siti …

OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERADCIM100GOPROOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

2 thoughts to “Vozel”

  1. Evo, sm točno vedu, da bo kšn jaojao prletu! Namest da bi pohvalu, kako ste nas dobr naučl, da se znamo znajdt tud v težavi, čeprov jo sami povzročimo … 🙂

Comments are closed.