Včeraj je poklical Goran V., da ima dopoldne literarni pogovor na novomeški srednji šoli in če se prej dobiva na kakšni kavici, a ker me omemba dopoldneva in obveznosti hkrati naredi živčnega, sva kofetek prestavila na kasnejši čas, ko bo obveznosti že oddelal. Seveda je nastopil na srednji šoli, ki jo obiskuje tudi moj zlati srednji sin, ki seveda ni zamudil priložnosti, da malce zasije pred sošolkami (domnevam, priznal pa seveda ni) in se mu je predstavil. Kot sin svojega očeta, kakopak. Goran mu je povedal, da gre z mano na kavo kasneje, da je moj zlati srednji sin lahko še bolj zasijal, jaz pa malo manj, ker ga je ob enih popoldne vprašal, če morda ve, ali sem se že zbudil. Sem se, jasno, sem bil že na eni peti kavi, ki mi jo je skuhal pa zlati najmlajši sin in sem ga v zahvalo pofotkal z enim najboljših slovenskih pisateljev …
