Gospod Grah je ves vesel klical, ko sem ravno kofetkal in sem mislil, da je vesel, ker je končno spet v službi in se lahko spočije, a je bilo njegovo veselje druge narave. Če spim, je vprašal, kar nekako v nekakšnem pričakovanju, a glede na to, da sem se pogovarjal z njim, je odgovor pravzaprav poznal. Da sem že pri drugi kavi, sem se pohvalil, a veselje mu še kar ni splahnilo. Če sem ob pol enajstih še spal, ga je zanimalo in sem ga očitno kar nekako razočaral, ko sem se pohvalil, da sem vstal danes pa že ob desetih. Saj ne, da pričakujem medaljo za ta dosežek ali kaj, a razloga slabi volji zaradi mojega zgodnjega vstajenja pa res nisem videl. Me je kar malo začelo zanimati, kaj ima prijatelj za hribom. Če sem čutil potres, ga je zanimalo in itak da ga nisem in je potem zreferiral, da je bil nekje v Sloveniji potres in da ga je on čutil, da je ravno v monitor nekaj buljil (pasijansa, saj veste, javni uslužbenec pa to) in se je zatresel, ko da bi v sosednji pisarni nekdo močno padel s stola. Me je ta primerjala kar malce presenetila, ker očitno ve, kako se zatrese monitor, če v sosednji pisarni kdo močno s stola zgrmi, potem sem se pa spomnil, da govorimo o javni upravi. Kjer se kaj takšnega verjetno dnevno dogaja, ko kdo malce zadrema z nogami na mizi in se potem zvrne …
Kakor koli, mi je že ene pol ure razlagal na dolgo in široko in sem vedel še manj, za kaj gre, zato je na hitro zaključil. Da naj kofe pristavim, da bo v minutki pri meni, da se bova v živo pomenila. Ne vem, koliko časa že kofetka pri meni, a se očitno še vedno ni navadil, da pri meni ne dobi turške kave, ki bi jo moral pristaviti in zakuhati in podobno. Ko pride, pritisnem na gumb in to je to. Ko je pozvonil, sem torej pritisnil na gumb in sva odšla na vrt. Tam je pa malce psihološko premolknil, saj veste, suspenz pa to, potem pa skorajda svečano vprašal: Te je potres zbudil? Hm, zdaj me je pa že zares iritiralo vse skupaj in sem zahteval, da pojasni, kaj pravzaprav sploh hoče. Mislim, kratko in jedrnato in razumljivo. In je spet ponovil, da je bil nekje v Sloveniji potres, kar dovolj močan, da ga je tudi on začutil in je kot zaveden in ekološko ozaveščen občan takoj skočil na uradno stran agencije, ki se s potresi v Sloveniji ukvarja in začel izpolnjevati anketo. Kako je čutil, kdaj je čutil, če se je bal, če je kaj škode in podobno in je kot zaveden občan to anketo lepo izpolnjeval (dobro, če bi delal za trakom v Revozu mu zavednost verjetno ne bi pomagala, bi moral anketo izpolniti kar lepo doma, predvidevam, a to je že druga tema), dokler ni prišel do vprašanja, ali ga je potres zbudil. In ker na celem svetu edino mene pozna, ki bi ga lahko potres ob pol enajstih dopoldne zbudil, je nehal izpolnjevati anketo, svoje pomembno delo je dal tudi na stand by in me je poklical, potem pa še osebno prišel poanketirat. In se mu je vse skupaj zdelo ful smešno, da kakšno je to vprašanje, če te je ob pol enajstih dopoldne potres zbudil in da je to lahko samo zame in izrecno zame napisano, dokler ga seveda nisem opozoril, da je včasih pa potres tudi ponoči, ko vsi normalni ljudje, vključno z njim, spijo in torej obstaja možnost, da ga potres zbudi. Ali pa ne. In je torej vprašanje povsem legitimno za vse, ne le za lenuharje moje baže. Se je malo zamislil, mi dal prav, potem sva pa drugo lekcijo ponovila. Če imam pod lesko šmarnice, je bilo vprašanje. Že ene tretjič zapored, samo je pozabil. Ne, niso šmarnice, solzice so, sem odvrnil in v sebi potiho zrecitiral hkrati z njim nadaljevanje pogovora: Sej to je isti kurc, šmarnice ali solzice. So pa iste ko čemaž … In je že tretjič v tem mesecu spet vstal, stopil do šmarnice, odtrgal en listek, ga zmečkal, preveril, če diši po česnu in mi potem dal prav. Potem sva še par besed o barvi kakca rekla, če čemaž pogosto ješ in sem se (spet) počutil ko v tisti reklami o psu, ki ima čvrst kakec, potem so ga pa obveznosti naprej odnesle. Jaz sem pa nekaj časa razmišljal, kakšen je čemaž in kje bi dobil par listkov, da mu jih naslednjič, ko bo prišel in ista vprašanja zastavljal, pod nos pomolim in malce rutino razbijem, potem sem si pa rajši še en kofe skuhal in dva in je šlo dopoldne počasi v poldne …
