Home > Razno > Čudno

Čudno

1. aprila 2014

Pred leti sem prevedel kratko zgodbo Greh prijateljice Jelene, mlade srbske pisateljice, o sedmošolčku Pavletu, ki je v trgovini ukradel vrečko čokoladnih bonbonov. Denarja je imel dovolj le za eno vrečko, želel si je pa tako sadnih kakor čokoladnih in ker se ni mogel odločiti in ker se mu je že zelo mudilo domov, je sadne odnesel k blagajni, čokoladne pa je skril pod jopič. Trgovec, sosed, ga je seveda zalotil in mu za kazen vzel šolsko torbo ter mu naročil, naj pride oče ponjo. Da mu bo lahko povedal, kakšnega sina ima …

Zgodba je večplastna in venomer skače naprej in nazaj, v njej ves čas spoznavamo fantka in njegove strahove, pa očeta, mamo, njihove težave … Konča se tako, da mali po celodnevnem vandranju po mestu že proti večeru zavije proti stolpnici v središču mesta, ravno ko sosed zapira trgovino in razmišlja, da je dečka verjetno prehudo prijel in se odloči, da mu bo torbo odnesel domov z izgovorom, da jo je pozabil v trgovini, ukradene bonbone bo pa zamolčal. Tudi deklica, v katero je Pavle skrivoma zaljubljen, se odloči napisati prvo ljubezensko pismo, namenjenu kakopak njemu in zdi se, da se bo vse dobro končalo, ko avtorica zavije v povsem drugo smer in dečka “skoči” s stolpnice: Dve ulici desno od zgradbe, na katere strehi so ostali bonboni, ki so z rokom trajanja preživeli Pavleta, so hodili Cigani, trobentači, igrali so za ples in peli v sebi, pet ulic levo je Pavletova mama čakala svojega sina s slavnostnim žitom in čakale so ga tete z mesnatimi prsti. Sedem ulic nizdol po mestu je Marica pisala svoje prvo ljubezensko pismo, štiri ulice od tam pa je trgovec Slavko postavljal Pavletovo torbo pred prodajalno, da bi jo vzel, če vseeno spet pride. Vse to je videl Pavle, ko je zadnjič potoval, ampak tedaj je bilo že prepozno. Za vse njih.

Ta nekako grozno čudovita kratka zgodba me pravzaprav nikoli ni zapustila in me tu in tam opomni, da nikoli ni tako hudo, da se ne bi dalo popraviti in da je vedno potrebno premisliti, preden naredimo kakšno neumnost, pa da se je vedno potrebno pogovarjati. A zakaj sem se nanjo spomnil prav danes? Sem vstal malce bolj zgodaj kakor ponavadi, a še vedno ne tako zgodaj, da prve kave ne bi mogel spiti na terasi. Sonce je že prijetno grelo in odsotno sem prebiral časopis, ko je potrkal telefon. Maile sem že prej prebral in me nov niti ne bi premamil, a ko sem videl ikonco za kratko sporočilo, me je firbec nemudoma premamil, da sem stegnil roko. Me je zanimalo, kdo mi pošilja sporočilo ob uri, ko ponavadi še spim. Na ekranu se je zasvetila fotografija mojega zlatega srednjega sina, kar je povzročilo dvig obrvi, saj bi naj bil mali v šoli, ko sem pa prebral sporočilo, mi ni bilo pa čisto nič več jasno! Je pisalo samo kratko: Oči, rad te mam! Hm … Mopeda še ni dobil, da bi se mi tako dobrikal brez razloga, pa še iz šole, potem sem se pa spomnil na Jelenino kratko zgodbo in me je prav panika zagrabila! Sem najprej pomislil, da je kakšno neumnost ušpičil in preden se je vrgel z bloka, še sporočilo poslal in itak da sem mu takoj odgovoril z vprašanjem, kaj je narobe! V naslednji sekundi sem pa že tipkal novo sporočilo, da imam tudi jaz njega rad najraje na svetu, potem je pa že prišlo sporočilo, da mu je sošolka vzela telefon in da se je malo pohecala. Pa nisem bil jezen, včasih je v redu povedati, da se imamo radi. Sem potem odskakljal po opravkih in si prav želel srečati kakšnega prijatelja (ali prijateljico), da povem, da jih imam rad, a ko zakleto danes ni bilo nikogar nikjer. Še celo javni uslužbenec gospod Grah je moral delati in ko sem v nekem kafiču pil kofe, sem celo razmišljal, ali bi kelnarci polepšal dan z izlivom čustev, a sem se potem na srečo zadnji hip ovedel, da bi ji verjetno dan pokvaril plus s policijo bi znal imeti opravka, sem ji pa napitnino stisnil in je bil efekt enak …

sms gap

Comments are closed.