Deževno

Sedim na vrtu, kofetkam in berem sobotno prilogo. In čakam kosilo. Vsakodnevna rutina, nič posebnega. Dežuje, ni prav posebnega užitka. Mislim, časopis se zaradi tresočih rok rahlo trese in moram biti zelo zbran, da sploh lahko berem. Roke se tresejo zaradi mraza, seveda, zaenkrat še. Zazvoni telefon. Gospod Grah. Se oglasim in človek na robu obupa moleduje, če gremo kam. V kakšno jamo. Globljo, da se bo malo pomatral. Obrnem glavo, pa sploh ne močno in pogledam po vrtu. Ščije kot iz škafa. Za sekundo se z nostalgijo spomnim jamarskih začetkov, ko smo recimo v Pihalnik leteli po biblijskem nalivu. In sem bil presenečen ko zamurc, ki mu kočo zameče sneg, ko so me vsi stari jamarji potem spraševali, kakšno je v Pihalniku med dežjem. Itak da je jebeno, po slapu šibaš dol, še težje je gor, čisti adrenalin. Presenečen sem bil zato, ker med dežjem nihče še ni šel dol. Nisem razumel. Mi smo se odločili, da gremo, če pa slučajno prav takrat pada pa buh pomagej. Ampak to so bili začetki, zdaj, po nekaj letih sem isti. Pogledam po vrtu, ščije kot iz škafa, gospod Grah bi šel v jamo. Eh, star sem, ne ljubi se mi več … Ga pobaram, kje je bil s to idejo med lepim vremenom in kje je glih nedeljo najdu da mi najeda. Pove, da ko je lepo vreme, kolesari ali kajakira ali že kaj četrtega počne, pa da ni nedelja temveč ponedeljek. Pogledam z vrta v hišo in vidim vse moje doma, pa še niti dvanajst ni ura. Nedelja je, zatrmarim prepričano nazaj, vsi moji so doma! Ne, pojasni, ponedeljek je, tud moji so vsi doma, doma smo pa vsi zato, ker je nek praznik … In mi je v hipu vse jasno, se spomnim na tisti vic o sodobni družini: Sinoči mi je crknil internet in sem malo posedel z družino, prav prijetni ljudje so to … Ga potolažim, da bo jutri že dolovni dan torej in bo spet lahko v rutino padel in bo lahko lepo počival dopoldne med javnimi uslužbenci in se malo pomiri. Jaz pa potem v miru spijem kofe, skočim s Klemijem na zunanji kofe, nato skupaj skočiva do Grdina, ki dela tudi (oziroma predvsem) med prazniki, v nedeljah in ponoči in mu pomagava nekaj za jamarje sčarati. Da sem kosilo zamudil za štiri ure, nisem niti opazil, kar pomeni, da je navaden delovni dan, zakaj me pa Tomijeva punca ne pozdravlja, pa zdaj tudi vem. Ga je poklicala, če bo kaj domov prišel, pa je odgovoril, da je že bil na poti proti domu, a da je potem mene srečal in da mora zatorej še nujno nekaj naredit. In sem nenadoma dojel, da je takšnega odgovora bogica zelo velikokrat deležna in potem ni čudno … Jap, prazniki so brez veze, rutino podrejo!

bored