V nedeljo dopoldne smo Jasna, Anži Klemi in jaz odskakljali do bivaka, da še par nujnih stvari postorimo pred prvomajskim taborom. Deske in plohi so naz že čakali na gozdni cesti in bi jih morali ročno znositi do lokacije in bi crknili in nikoli več v jamo šli, a na srečo je Anžiju ati posodil svoje terensko vozilo (za po cesti, seveda) z majhno prikoličko (za največ 50 litrski sodček za vino za iz vinograda) in smo bogega Anžija celo pot kibicirali, da ne upa z džipom tiste deske gor potegnit. Itak da si ni upal, ampak ker nekako pa mora dokazati, da je pravi možak (z dlakami pod nosom še ne more!) in ker smo res najedali, je rekel, da bo poskusil. Malo se mu je vozilo atitovo smililo, ko je v blato zapeljalo, a ko je videl mojo petko, kako s polnim gasom v blatni hrib ruli, da se dobesedno gume smodijo (saj brzina je bila pa morda 0,5km/h, kljub temu, da so se kolesa obračala 120 na uro!), je dokončno popustil. Smo naložili eno tretjino desk, dolgih 5 m na prikoličko za 50 litrski sodček in je zadnji konec avtomobila atitovega kar privzdvignilo, tako da je šel samo na prvi pogon, a ker je avto hud, je vseeno zvozil in smo zvozili vse. Na srečo, ker drugače bi crknili! Potem se je Anži elektrike v bivaku lotil (bomo imeli akumulatorske ledice za fukiš ambient), ostali pa skupnih ležišč na podstrešju. Kar je pomenilo vse tiste silne in težke plohe gor zmetat in smo se kar dela lotili, dokler Anži ni ugotovil, da bo žičke vezal na podstrešju in smo morali počakati, da je najprej on končal. Pravi možak je suveren električar, čeprav se mi je čudno zdelo, ko smo testirali zvezano, da se je od mene umaknil, ko sem stikalo pritisnil! Pa par lukenj v strop zavrtati za ledice tudi ni znal in sem jaz vzel tisto krožno žago in pritisnil, da krogec izrežem in se mi je čudno zdelo, kaj vsi skačejo in se nekaj skrivajo, ker nisem opazil, da je krožna žaga odletela. Se je na srečo ustavila pred Klemijevimi škornji in ne v kakšni glavi! Malo po deveti zvečer, ko smo ravno pavzo udarili, se je pa oglasila naša jamarka Lenka, ki ji že en mesec obljubljam, da jo bom v jamo peljal, plus še prijatelja in prijateljico je s sabo pripeljala. Je rekla, da zato, ker sta si želela jamo videti, a jaz vem, da se je medvedov bala in ni hotela sama po gozdu capljati. So prinesli čudovit štrudel, domač špeh, možakar pa še kozarec slivove marmelade. Sem crknil od smeha, ker nisem vedel, da je Lenka dan prej šalo na blogu prebrala in mu je ona predlagala, naj raje marmelado prinese, ko jo je spraševal, ali lahko prinese steklenico šnopca! Smo torej odpeketali v jamo, Anži domov, Klemi pa na podstrešje. Malo smo imeli problem v temi in na novo ozeleneli hosti jamo najti, a smo potem jo in so si jo ogledali do obisti. So bili zadovoljni in so odšli proti postelji, midva s seko pa v bivak na večerjo in še malo na tlako. Okoli polnoči smo vsi trije končno sedli za mizo in še malo poklepetali, a ne za dolgo. Se je zgodilo kot vedno, Klemi je legel in zaspal, sestra je legla in se še nekaj pogovarjala z mano in potem zaspala, jaz sem pa v zrak buljil do ene štirih, ker sem časopise doma pozabil! In sem jima za kazen skoraj ves štrudel pojedel, potem sem moral pa za kazen malo čez osem zjutraj že vstati. Smo pokofetkali, vmes je pa nehalo deževati in sta se Jasna in Klemi lotila kakalnik zbijati malo stran od bivaka, jaz sem pa nove lestve naredil najprej (so slabše in manj nosilne od starih, a so vsaj višje), nato pa še celo podstrešje z linolejem pokril. Da trudnim jamarjem na skupnih ležiščih ne bi trske spanca kratile! Linolej smo seveda nafehtarili pri Lenki, prejšnjo noč, ko je na dežju stala in ji je s strehe kapljalo, nam je pa še žleb obljubila. Jap, jamarji smo res pravi nabiralci!
Stranišče je hitro letelo skupaj, težava se je pojavila šele, ko smo sedalni element začeli zbijati in nismo vedeli, kako veliko odprtino moramo pustiti. Sem vzel telefon in najprej gospoda Graha poklical, za katerega sem bil prepričan, da bo podatek iz glave vedel, ker najbolj pogosto uporablja posvečen prostor, a se ni oglasil, prav tako še nekaj drugih ne, na koncu je zadevo doma izmeril moj najstarejši. Jasna je protestirala, da mora biti odprtina večja, a s Klemijem nisva popustila, saj se luknja ne meri po velikosti riti temveč po velikosti straniščne deske … Kakor koli, malo pred nočjo je bil kakalnik zbit, a ga še nihče ni sprobal, ker zame ga nista dovolj hitro zbila, je bil prebranac preveč neučakan, podstrešje pokrito in vse taglavno delo opremljeno, kar je pomenilo, da je pa dr. Krevs lahko gor z družino prišel malo pokontrolirati. Je prikimal, da je OK, zato smo se lahko v najboljšo bistriško gostilno odpeljali na en švoh špricarček okoli devete zvečer in preverili še žlebe, potem pa počasi proti domačemu tušu … Ker tabor bo kmalu, vmes moram pa še spalko iz bivaka oprati in posušiti. Sem bil zgrožen, ko sem gor prišel, da je nekdo hodil z umazanimi škornji po notranji strani kapuce (zdaj imamo luč in se opazi!), sem se šele kasneje spomnil, da ponavadi ne pridem najbolj čist iz Čaganke in si obraz očitno kar ob spalko obrišem …
