Kam gre ta svet

Danes me je proti večeru poklical javni uslužbenec gospod Grah in potarnal, da mora delati kot žival in da še na kofe nima časa do mene priti. Jap, ta svet gre počasi v temne kraje, če še javni uslužbenci ne morjo na kofe med službenim časom! Dobro, res je, da bi lahko pa prišel popoldne ali zvečer, a kaj, ko ga takrat pa nihče ne plača, da pri meni visi. Jaz mu pa tudi samo kavo ponudim in nič dinarčkov v žep ne stisnem … Časi so težki, saj veste. No, sva potem kar po telefonu drobila o tem in onem in je še on potarnal, da gre res na slabše, če še jaz po jamah ne hodim. Da lani sem ga tolikokrat s sabo vzel, da so se mu čevapčiči priskutili. Zdaj so mu pa spet zadišali, a časa ni. Sem mu povedal, da sem jaz vmes pa spet na klobase prešaltal, zaradi spremembe, a če bova spet kaj v podzemlje skočila, da rad kupim tudi leskovačke. Bo jutri med trdim delom poskusil pavzo vzeti in priti do mene, da načrt narediva. Včasih je pa med načrtovanjem pri meni le na hitro v službo skočil na malico … Jap, svet se spreminja!