Home > BlogXtreme > Magazinsko

Magazinsko

19. aprila 2014

Ko ima naš Mihec briljantne ideje, so te vedno briljantne in že po difoltu rečem ne, ker te briljantne zadeve vedno zahtevajo zgodnje vstajanje, a tokrat se nisem mogel izviti. Ker je obljubil jamarsko pomoč ekipi TV Slovenija za Slovenski magazin in nas je bilo v bistvu celo premalo. Sem pogoltnil in obljubil, da pridem in potem otrokom naročil, naj me zbudijo, preden odidejo v šolo. Kar pomeni pet minut do pol osmih zjutraj, kar za nekoga morda ni zgodaj, a če greš spat ob pol petih zjutraj … Sem danes zjutraj odprl eno oko in poškilil na uro. Ki je kazala petnajst minut do osmih. Sem s petino možganov kalkuliral, ali bi že moral biti pokonci ali sem kaj v dnevu morda zabrkal, potem sem se pa kar izstrelil pokonci in iz kopalnice med krtačenjem zob po telefonu tožil preljubi soprogi, da kakšne otroke da ima, da me sploh niso zbudili. Vmes je pa najstarejši priletel not, da je zaspal. Na vprašanje, kje sta ostala dva, je prišel logičen odgovor – v postelji! Vmes je priskakljala iz Domžal še moja preljuba sestra, seveda tudi z rahlo zamudo, a še sreča, da je, ker sem jaz tavelika dva peljal v šolo, seka pa tamalega nekam na nekakšno zbirališče starega papirja, so imeli ravno akcijo! In smo zjutraj seveda še papir v avto tovorili, med divjanjem v šolo sem kavo požulil, med metanjem opreme jamarske v avto pa tadrugo. Saj bi opremo res lahko dan prej pripravil, a sem se ponosno odločil, da bom to storil zjutraj, ko bom že tako zgodaj vstal … Potem sva se napokala s seko v Petkoslava in pičila proti dogovorjenemu zbornemu mestu, kamor sva prišla z rahlo zamudo. Sem moral v trgovini za prave moške še bencin natočiti in kofe kupiti, na sendvič pa kakopak pozabil, na kar me je potem kruleči želodec glasno opozarjal! Pa Mihec je bil rahlo živčen, a brez potrebe, ker sem potem v Apolonovi jami zmetal skupaj vse potrebne manevre za spust nejamarjev v jamo še pravočasno. Brez Ticota, ki bi me opozarjal, da moram vse delati po pravilih, a sem vseeno delal po pravilih, ker mi je Tico vseeno v nekem kotičku možganov glasno najedal! Jaz sem pa prevzel Ticotovo vlogo in na Mihca bentil, da improvizacij ne dovolim in da ko je on izpit za reševalca delal, so še po lojtrcah dol šibal, da zdaj je pa malo drugače …

Vmes so še televizijci prišli, ravno ko smo Jakliča za test dol spustili, da vidimo, če manevri držijo. Jaklič je v jami veselo vriskal, torej sem dobro postavil in smo okomatali kar prvega televizijca in ga porinili proti luknji. Suvereno in brez kakšne posebne psihološke priprave, sem pozabil, da vsi ljudje niso jamarji ali alpinisti. In se je človek z nohti držal za najtanjše bilke in ni hotel dol, seveda! Nad breznom zabingljati brez strahu, če nisi vajen, ni mačji kašelj! No, je potem nekako steklo in smo vse ljudi in ogromno opreme spravili v luknjo, zakurblali še agregat in se še mi dol spustili. Je lepo biti v osvetljeni jami, ponavadi jo samo s svojo razsvetljavo na čeladi nikoli ne vidiš v celotni lepoti.Snemalci so snemali, ostali smo sedeli in se po nosovih praskali, Mihec je pa v nirvano padel in je kar z blago erekcijo skakal okoli in fotkal. Ker je končno bilo dovolj svetlobe za kvalitetne fotke. A kaj, ko je njegov dodaten fleš motil snemanje in je snemalec vsake toliko zavpil, da bo nekomu jajca odbil (pa ne velikonončna!) in je Mihec kratko pavzo naredil, da je pogum spet zbral. Jaklič je bil tudi v nirvani, saj je prevzel funkcijo asistenta kamere in je nosil okrog težak stativ, vmes je pa še malo lučkarjevsko funkcijo opravljal, saj je še reflektorje prestavljal. Bi jih verjetno tudi lučkar, a nikoli ni bil tako hiter kakor naš Andrej! Zapletlo še je šele v drugi jami pri Kočevju, ko smo že vse ven potegnili in se na drugo lokacijo odpeljali, ko se je Andrej že malo udomačil in je še vlogo režiserja prevzel in stativ postavljal tja, kjer se je njemu zdelo dobro … Aja, pa v Apolonovi jami je še glavno vlogo odigral, se je moral v neko ozko luknjico stlačiti, kamor jaz zaradi ramen recimo nisem mogel. Jaklič se je v luknjico tlačil, snemalec je snemal, rešiserka nas je pa vmes opozorila, da bodo tudi vse zvoke uporabili in da naj nikar ne uporabljamo grdih besed. Na, kurac, je bilo prvo, kar se je zaslišalo po tem opozorilu, ko se je Andrej zataknil, ampak to bodo verjetno izbrisali …

Ura je bila okoli štiri popoldne, želodci pa so krulili kot plačani, ko smo v Kočevju zaključili in nam je samo še ena jama pri Čaganki ostala. Zato sem poklical Alenko v najboljšo bistriško gostilno, če nam bo klobase skuhala in malo hrena nastrgala, a se je opravičila, da ima ravno čistilni servis in da pucajo do nezavesti. Se mi je še čudno zdelo, kam gre ta svet, če še v ruralnih okoljih čistilne servise najemajo, a nismo imeli kaj in smo kar v Kočevju v prvo oštarijo zavili. Na zidu je sicer visela nekakšna diploma za naj kelnarico, kar je obetalo, a ko sem jo zagledal (se mi zdi, da je imela oba kolka umetna!), sem nemudoma še datum na tisti diplomi preveril in je bil res iz prejšnjega stoletja! Hrane na srečo niso imeli, so nas pa napotili v pravo gostilno s pravo hrano in smo si naročili vse živo in mrtvo z žara s kajmakom in šobsko solato in smo pokali! Možakarji so vmes dodatne pive naročali, jaz pa dodatne makjate in kelanrca je mene čudno gledala! Potem smo še zadnjo jamo dol udarili in nas je ven prišedše že noč ujela, mi smo pa še blag špricarček v najboljši bistriški gostilni ulovili. In tam tudi izvedeli, da je svet še vedno v tirnicah, ker Lenka ni naročila čistilnega servisa za pucanje po renovaciji, le klobas nam na nekakšen cerkveni praznik ni hotela skuhati. Da greh se pri njih delati pač ne sme! Kako sem lahko napačno razumel, se mi tudi sanja ne, a hvala bogu, da tisti tam v Kočevju za brezmesni praznik niso slišali! Smo spili špricarček in v debeli noči odpeketali proti domu, preden pa smo čisto zares odpeketali, smo še novo streho na najboljši bistriški gostilni malo občudovali. Pa na lovskem domu čez cesto takisto, je streha enaka, količinski popust pa to verjetno …

Kakor koli, po več ko štirinajstih urah tlake zdaj čakamo, da bomo na TV videli tiste tri minute, ki smo jih priigrali …

20140418_153025_SSONY DSCOLYMPUS DIGITAL CAMERASONY DSCOLYMPUS DIGITAL CAMERASONY DSC

Comments are closed.