Prišla je pomlad in seveda čas, da malček znanje obnovimo. In smo v Malisnico skočili, pa ne prav hitro in veselo, nas je sonček v bližnji gostilni ob kofetkanju prav uspaval! Premaknil nas je šele dr. Krevs, ki je že gor čakal in ko on čaka, je tečen ko sršen s slamico v ritki in smo se kar podvizali. Dejan je celo drugo ali tretjo belo kavo, ki jo je glih na mizo dobil, zeksal! Potem smo opremili par smeri in se lotili treniranja oziroma obnavljanja tovariške pomoči. To smo namreč najbolj pozabili, na srečo tega manevra ne uporabljamo zelo pogosto. Snemanje ponesrečenca z vrvi, namreč. Ko sem se spuščal v udorno jamo po smeri, ki jo je Dejan opremil, sem pa zgrožen spoznal, da bi bilo morda dobro namesto tovariške pomoči potrenirati (oziroma se naučiti) opremljanje smeri. Je smer namreč potegnil tako strokovno, da so se celo meni nogice tresle, pa sem vsega hudega vajen! Na dnu sem ga poprosil, naj se kar na štrik zapodi, da ga bom lahko rešil, a seveda Dejko ne bi bil Dejko, če ne bi zatrmulil, da bo najprej enga prižgal. Kar načeloma ni nič narobe, a ker ga poznam, bi najprej enega prižgal, potem bi šel morda lulat, potem bi žejen ratal, nato bi morda celo že na kako pritisnilo, ko bi odmetal, bi pa prostor za malico napravil … Zato sem ga kar na štrik poslal in mu, ko se je udobno glih prav užaljeno ponesrečeno namestil, podal čik. Je bil najprej malo presenečen in šokiran in je že hotel protestirati, a sem ga potolažil, da je itak poškodovan in da mu dovolim kaditi. Pa še skripto z navodili tovariške pomoči sem mu dal, da nama bo lažje teklo. In itak da nama ni, je stokal in ohal in sva se matrala in so ga noge bolele in sem si prav zares za trenutek zaželel, da bi v nezavest padel, da bi ga lahko v miru rešil, ko je vrsta name za rešit prišla, sta se vlogi pa zamenjali. Sem jaz stokal in bogal, a predvsem zato, ker Dejana ni prav nič zanimalo, da sem jaz recimo poškodovan in da mora z mano ravnati previdno, me je z vsemi svojimi kilogrami kar enostavno zajahal in lepo počival med delom! Sva se spet spravila dol, potem sem pa gospoda Graha poprosil, da zaigra ponesrečenca, ki je gor prikolesaril in je bil edini oblečen sončnemu vremenu primerno, torej v oprijetih kratkih kolesarskih hlačkah. In je bilo potem obema žal, vendar meni bolj, ker tako tečnega ponesrečenca še v življenju nisem srečal. Če bi šlo za resnično situacijo, bi mu verjetno moral sneti čelado, ga po glavi udariti s kakšnim kamnom, da ga omamim in onemim, potem bi ga pa šele snel …
Smo še parkrat manever sprobali, a gospoda Graha podse nisem več spravil, se je raje pustil mrcvariti Jasni, Dejan se me je pa tudi izogibal ko pes ježu. In sem potem raje Lukatu težil, ki je letos napravil prve jamarske korake, a me je tudi on kmalu steral, da ima dovolj. In smo začeli počasi pospravljati vse skupaj, potem pa, ko mi je dr. Krevs fotko poslal, da gospod Grah že za polno mizo pri njegovi mamici sedi, kamor smo bili po akciji na pojedino povabljeni, smo pa zelo zelo hitro pospravili. Ker ne glede na to, da pri dr. Krevsa mamici ni še nikoli ničesar zmanjkalo in se pod raznoraznimi dobrotami miza vedno dobesedno šibi, pri od ne prehude akcije rahlo zlakotnemu gospodu Grahu nismo hoteli reskirati! Smo prišli dovolj zgodaj in seveda je vsega ostalo, čeprav se je samo vina blago branil. Ker je namrel prišel s kolesom in ne avtom, torej na dveh in ne štirih kolesih, si ni upal prevečkrat čašice nagniti …
