Danes sva s Klemijem skočila v nabavo za prvomajski tabor pri Čaganki tik pred zaprtjem trgovin. Bi morda skočila bolj zgodaj, če Maks ne bi na kofe pripeljal poln kombi jamarjev, vračajočih se iz jamarjenja po Bosni. Saj so stokali, da jim je malo nerodno, a vstopili so vseeno, ko so se malo udomačili, pa tudi priznali, da vsakemu to povedo, ko pridejo na obisk. Da jim je nerodno, namreč. A preganjal jih nisem, ker so s sabo prinesli vse in so bili kot pravi jamarji na turneji skoraj povsem samozadostni. Le kofete sem cmaril in vodo točil, za dve banjici sladoleda sem jim pa samo žlice dal, ker so sladoled tudi prinesli s sabo. Potem jih je končno domotožje premamilo in so odpeketali proti domu pod tuš, da bodo čez dva dni na tabor k Čaganki prišli čisti, s Klemijem pa v trgovino. Kupovanje mi gre vedno totalno na živce, le za jamarijo nekoliko potrpim, a tudi to ima svoje meje. In sva se vsa živčna sprehajala po Lidlu in konzerve nabirala in krožničke in vse, pri tem pa kot dva najbolj revna penzionerja z miljon urami prostega časa preučevala tudi cene. Sva jemala najcenejše, kakopak, jamarji smo skromni ljudje! In se je izkazalo, da ima Klemi več izkušenj kakor jaz, saj je on v košaro metal ene konzerve, jaz sem jih pa ven jemal in v košarico nametaval tiste z oznako garantirano najcenejši izdelek. Dokler ni popizdil in pojasnil, da moram gledati nekam pod ceno, kjer čisto na drobno piše, koliko izdelek košta na kilogram! In je spet nametal v voziček manjše konzerve, ki so bile po mojem mnenju dražje od večjih tudi po ceni na kilogram, a ker sem bil že čist prešvican od nakupovanja, nisem ugovarjal in sva kar debelo obložena odvihrala ven. V Volvota sva voziček skoraj dobesedno kar prevrnila, nisva imela živcev zlagati, za kar sva se kasneje kesala, saj sva skočila še v Merkator po drug voziček, ki ga pa skoraj nisva imela kam zložiti! Vmes je pa dr. Krevs klical, naj prideva pogledat, kakšno stojalo za kotel je zvaril in sva kar zaključila s šopingom in odpeketala do njega. Sva ohala in ahala in tisto zarjavelo mojstrovino občudovala skoraj z blago erekcijo, potem pa ugotovila, da tega zagotovo ne bo mogel zložiti v svojega japončka in da bo šel na tabor verjetno s prikolico in sva hitro še prtljažnik Volvota pri njem raztovorila, da bo potem zadevo kar s prikolico gor pripeljal. Se ni kaj dosti branil, on rad polne prikolice okrog prevaža, se verjetno počuti ko zajeban tovornjakar, kaj pa vem, bolj se je bunil in pizdakal, ko sva se še v klubsko skladišče zapodila in nabirala potrebno opremo (tokrat nisva bila nič živčna) in smo se cukali in pulili za vsako vponko in košček štrika.
Doma me je pričakal eden bolj duhovitih mailov, mi je Uroš sporočal, da je danes Marka Z. srečal ter mu povedal, da gre delat na dno Čaganke in da je Marko rekel, da se mu bo pridružil. Sem itak takoj Marku Z. poslal ta vic, samo ga ni glih najbolj štekal, je verjetno malo blond. Njemu je bilo smešno to, da je Uroš rekel, da bo šel delat …
Zvečer me je pa še Tico presenetil. Je vprašal, če smo kaj normalne hrane kupili in sem veselo ponosno povedal, da ja, da same prebrance in fižole in klobase in se je zbunil. Nisem povsem štekal, ker to ima rad, a je pojasnil, da eno je, če trije ali štirje to hrano natepavamo in gremo potem v jamo z ritmi streljat in tekmovat, kdo bo bolj odmevnega zajodlal, če jih bo pa 30 ali 40 to jedlo in šlo v jamo, da pa to ne bo več smešno! Kar je morda res. Razmišljam, da bi morda pa za tokratno Čagankarjenje prepovedali karbidovke na čeladah in drug odprt plamen …
