Prvomajsko Čagankarjenje

Akcija je bila uspešna. Na srečo je vse dni scalo kot iz škafa in ni prišlo veliko ljudi. No, hecam se. Scalo sicer je, ljudi je bilo pa vseeno veliko. V četrtek sta bila na dnu Klemi in Anži z dvema Rusoma, mi smo pa zunaj pripravljali in pedenali tabor. Ko sta Rusa prišla iz luknje, umazana kot le kaj, je jamar, ki že od leta 1997 sodeluje pri raziskovanju najgloblje jame na svetu, Voronje, navdušen povedal, da je Čaganka sporstka. Jebeno sporstka! Jasna je na hitro premešala prebranac s klobaso in zadevo ponudila junakoma, a je eden od njiju povedal, da je vegetarijanec, zato sem mu ponudil češpljevo marmelado, ki smo jo dobili zadnjič. Je ves navdušen pokimal, da to pa bi, z veseljem, a je potem nisem našel in sem mu prinesel ajvar, ki je bil edina nemesna stvar v bivaku. Se je seveda čudil ko sto vragov, kako so jeziki podobni in hkrati različni, da pri njih marmelada rečejo eni drugi stvari, a jedel je vseeno. Mi smo pa prebrance vsi veselo tolkli in ko je čez čas začel delovati in se je vrsta jela delati proti našemu novemu stranišču, sem se spomnil, da sem par ur prej izkoristil malo sonca in zadevo na sveže prebarval in sem potem na počepe odhajajoče opozarjal, da naj na hitro opravijo in se ničesar ne dotikajo. Pa da naj v kamrici nikar ne kadijo, ker je bila barva mešana z bencinom … Dobro, tisto malo sonca sem izkoristil tudi za prebarvanje lestev za na skupna ležišča na podstrešje in so potem revčki morali hoditi gor po starih, kratkih lestvah, le prvih nekaj jih je šlo gor komot po novih, dolgih, so imeli pa zato roke umazane …
Žurka se je lepo razvila, nas vseh 20 je zagotovo spilo vsaj 5 piv in 3 radlerje, ko sta z dna prišla pa Klemi in Anži, ki sta Čaganko še za ene švoh 20 m poglobila, smo se pa počasi spat odpravili. Jap, Čaganka je resna jama, pred spustom vanjo ni zajebancije!
Prva širitvena ekipa z Urošem, Ticotom in Timom je krenila proti dnu ob 8. uri zjutraj, ostali smo pa leno kofetkali in čakali brata Zakrajšek in njunega prijatelja Jezerjana. To je ena takšna luštna gorenjska fora, ko povabiš prijatelja Marka Z. na žur, on pa na žur ne pride praznih rok, temveč s sabo pripelje še brata in prijatelja. Ker so se predolgo rihtali in se jim res nikamor ni mudilo, smo se ostali okoli 11. ure kar v jamo podali. Ogromno skupino so sestavljali predvsem »turisti«, ki so se nameravali spustiti do bivaka na -200m in si pobliže ogledati blatne znamenitosti, midva z Maksom sva se namenila pa do delovišču na dnu potegniti žico za vox. V bivaku smo se potem zasedeli ko stare babe in blebetali, ko sem na hitro pa še en kofe skuhal, se je pa pojavila težava, ker smo ga zadnjič spucali in očitno ven odnesli tudi vse skodelice in kozarce. Na srečo je bil tam še en čist lonček, iz katerega smo potem družno pili, šele ko smo ves kofe že požrli, sem se spomnil, da nam je lonček pustil Teo, da bomo vanj ujeli tisto pijavko. Dobro, je poslužil bolj plemenitemu namenu, pijavko bom pa kar v žep spravil, če jo srečam. Klemi pri voxu je parkrat protestiral, da je vse moje zgodbe že stokrat slišal in da naj se odpravimo naprej delat in da bomo spodnji bivak pod nujno ukinili, pa smo vseeno še kar sedeli, dol sta prišla že tudi Matjaž in Bor, ki sta se namenila zamenjati prvo delovno ekipo na dnu. Itak da sta se ustavila na kofetu, šele prihod Walterja Z., samega presvetlega vodje Jamarske reševalne službe nas je na noge spravil, čeprav dol ni prišel službeno. Sam sem sicer hotel počakati še Marka Z., a se niso dali, da naj kar grem, da Marko gre bolj počasi, da obuja spomine … Sem se poslovil od Maksove mamice in se z njenim sinkom odpravil v nove dele. Sva kmalu prišla do konca žice, naprej je šlo pa bolj počasi, ker sva jo morala umikati s poti, kar je dokaj zamudno. Maks ni bil preveč pameten in junaški, se je prvič dobro naučil lekcije, a nekje na -350 m, ko se je zarinil v neko ožino, se ni mogel premagati in je zbodel, kdaj bomo do kakšnih resnih ožin prišli. Sem ga ravno hotel spomniti na prejšnjo akcijo, ko je zahrskalo in je človek obvisel na čeladi, ki se je v ožini zataknila. In potem ene par metrov ni duhovičil, a kaj, ko imajo mladi kratek spomin … Nekje na 400 m globine sva iz transportke potegnila zadnji konec žice, dna pa še kar ni bilo. Je Maks premalo noter nametal, da ni pretežko nosil! Sem namontiral slušalko, malo poklepetal s taborom, potem pa proti dnu nadaljeval, da vidim, kaj imajo to za eno žurko. Nekje pod enim slapom sem srečal Tima, ki je ves blaten in moker ležal ko na plaži. Kje ima Uroša, sem ga vprašal in je pokazal nekam v globino ter mirno dodal, da se tam dol nekje zatika. Je čez čas prisopihal, moker, blaten, prepoten. Da je za popizdit zajebano in da za dva mesta malo više sploh ne ve, kako bo ven prišel, za ene sedem niže se pa tudi ne spomni, kako mu je uspelo dvigniti se. In da kdor je bil v Čaganki na dnu, nima v Feranovi buži  pravico reči niti P od ženskega spolnega organa! To je verjetno malo name letelo, k sem se zadnjič pri njih zatikal in pizdakal, a se s prijateljem nisem hotel kregati, ko se je pa tako matral. Lahko sem le ugotovil, da so ga na zadnjem jamarskem taboru v Hudi luknji dobro nasmolili, ker so mu prodali spominsko majico s trebuhom (jaz sem kupil enako, le z malo manjšim trebuhom) potem smo odšli vsak v svojo smer. Novih delov se kar ni hotelo nehati in vse ožje je postajalo, kar imam v bistvu rad, če je vsaj za roke plac, a čisto do dna mi ni uspelo priti, ker je v meandru pod mano ko furman klel Tico, da ne najde poti ven in da naj mu posvetim. Sem svetil, a nisva nič našla in je kar stokal ene tri metre pod mano in se rinil levo in desno, dokler kar daleč stran od njega nisem zagledal malo širšega dela, skozi katerega se je končno osvobodil. Za njim pa še Maks. Da če grem čist dol, da me bosta počakala, sta uživala, a me je slika zataknjenega Uroša opomnila, da grem dol lahko tudi naslednjič, ko bom spet kabel vlekel in smo kar proti površju pičili. Maks prvi, da je lahko rekel, da transportke ni videl in sem jo zatorej moral vzeti in odnesti jaz (tudi prazna se zatika ko prasica!), Tico pa zadnji. Do ožine, kjer se vedno zataknem in sem se tudi tokrat in sem povsem znorel in kar s kamni razbijal kamne in širil, potem je šel pa Tico pred mano do Borisovega meandra, kjer se pa on vedno zatakne. In sem si na pritrdišču kar enega prižgal, ker sem vedel, kaj bo, a da se bo tako zataknil, se mi pa tudi sanjalo ni. Je prosil za pomoč in ko sem se nekako prebil pod njega, bi me itak kmalu kap, ker se mu je v pantin zataknila vrvica od transporte in je nogo v ožini dvignil tako visoko, da se niti premakniti več ni mogel. Jaz ga pa tudi nisem mogel rešiti in sem predlagal, da bi kar z nožem prerezal zadevo, a je znorel, če sem znorel, da pantin je drag ko žafran in da nas se kaj potrudim. Sem sicer mislil prerezati vrvico transportke, a itak je bilo tako ozko, da do noža ne bi prišel, sem se potrudil in nekako snel pantin, ko se mu je noga končno sprostila, me je pa v zahvalo avtomatsko direkt v kljun brcnil. In ko sva se končno ven skobacala, je predlagal, naj kar enega prižgem, česar kot novopečeni nekadilec ne prakticira več. Potem sva se počasi zatikala do sestre od tiste ožine, kjer se tudi vedno zatakne, samo ne tako hudo, v spodnjem bivaku sva pa Uroša in Tima ujela. Tico je kar naprej odpeketal, jaz sem si pa kofe skuhal in ko sem celo džezvo počasi žulil z res velikim guštom (spet iz kozarca za glisto), sem prek jamskega telefona še v bazo poklical in prosil, naj k meni domov pokličejo in mobitel k voxu prislonijo in sem še s preljubo ženo in otroki malo poklepetal. Carsko, res! Potem sem pa še zadnji čik prižgal, ker sem si jih premalo v jamo vzel in zatorej kar pospešeno proti ven krenil. V nedeževno noč sem pokukal ob deset do enih zjutraj, v taboru pa še vsi budni, žurka na vrhuncu. Marko Z. je res pripeljal s sabo brata, a je brat povsem netipično gorenjsko s sabo prinesel čudovite mesne dobrote, ki jih je tudi lastnoročno mrcvaril nad ognjem. Sicer sem bil lačen k svina, ker ves dan nisem nič jedel, a sem najprej en kofe spil z enim čikom na dušek, med drugim kofetom in čikom sem pa že toliko k sebi prišel, da mi je Walter lahko par čevapov v kljun vrgel. Potem sem se preoblekel in pojedel še golaž, potem je pa prišel čas obračuna. Je vodja JRS resno začel, da me mora pokritizirati, ker kot odgovoren človek … A stavka ni končal, ker ga je zlati brat Marko Z. prekinil z vprašanjem, če je prebral mojo knjigo. Walter je z majhno zadrego, kot fantič, ki ga ujamejo, da na sekretu študira prepovedano literaturo z malo teksta in veliko slikic, priznal, da jo je, potem je sledilo drugo vprašanje zlatega bratca: Kako lahko potem rečeš, da je odgovoren človek?! Kakor koli, ko sva se z Maksom spuščala proti dnu, je z dna priskakljala Matjaževa Katarina, da gre ven. Se mi ideja ni zdela najbolj posrečena, da se sama potika po takšnem težkem terenu in sem ji predlagal, da naju počaka, da končava, a ni hotla, potem sem predlagal, da se jaz obrnem in se ji pridružim in Maks sam potegne, pa tudi ni bila za to, potem smo se pa kar poslovili in nadaljevali vsak s svojo raboto. Potem se je pa bogica nekje zataknila in je na srečo Walter mimo prišel in jo rešil (pustimo ob strani, da je pri tem trpel ko Kristus na križu in da si je za dokaj enostaven manever vzel več časa kakor jaz za kompliciranega s Ticotom!), jaz sem bil pa kritiziran zaradi neodgovornosti. Seveda sem takoj protestiral in od zlate Matjaževe Katarine zahteval, da pove, kaj sem ji prvo dejal, ko je rekla, da bo šla kar sama ven. In je zlata Matjaževa Katarina malce pomežiknila z velikimi očki in mirno povedala, da sem ji rekel, da kar naj gre, da jo bomo itak še toplo kje najdl in izkoristl! Kar sem sicer res rekel, a to ni bila prva opcija, to je bilo šele potem, ko sem kot odgovoren človek izrabil vse pametne predloge!
Ja, o takšnih dolgih taborih, ko je ogromno ljudi in ogromno smeha in še več dela, človek lahko piše in piše in piše, a kdo bo to potem bral?! Zato samo še najpomembnejše – Gorenjci, carji, ki niso prišli praznih rok in ki rok niti v žepe niso tiščali, so uspeli odpreti Južni rov in našli novo ogromno dvorano, dolgo 100 m, lepo zasigano in v vseh pogledih fascinantno. Zato smo prehod njim v čast poimenovali Gorenjska pasaža. So pa pametni, na dno pa ne gredo, a ne zato, ker je tam ozko in zajebano, temveč zato, ker tam menda ni možnosti takšnih fascinantnih prebojev! Zlati Bor, za katerega bomo morali v naše novo stranišče odnesti par revij z malo teksta in veliko slikic, da ne bo brez veze izgubljal časa v tistem majhnem prostoru, je, ko je okoli treh zjutraj prišel z dna, mirno izjavil, da smo čist prfuknjeni, ker še kar rinemo in da on bi dol naslednjič kar mal cementa nesel in zaključil, celo Matjaž, ki je eden redkih s spominom zlate ribice in vedno rad pride pomagat, je tokrat prosil, naj ga šele čez kakšen mesec ali dva spet kaj pokličemo. Uroš, ki je bil s Timom (star je 15 let in daleč najmlajši jamar, ki je kdaj bil na dnu Čaganke) najdlje v jami, skoraj 18 ur, se je že letos javil, da drugo leto spet z veseljem pride in nam bo zunaj kuhal, Katja (bom kr tiho, k vse napiše) tudi še pride, ker tokrat v jamo ni šla zaradi težav s pljuči, a pride morda ne samo zaradi jame, si je namreč vsako jutro (po nesreči, ker so plastenke iste!) umivala zobe z bosanskim šnopcem in se ji je dopadlo, Jerco moram pa pohvaliti, ker nam je v bivaku razdelila neke majhne velikonočne čokoladne jajčke (sam bogve iz kerga leto, k so bli že malo trdi), pa prinesla je Jernejino čokoladno sigasto skulpuro. Barva in oblika sta sicer neverjetno spominjali na neko drugo skulpturo, a okus je bil bogovski in ko sem jaz odlomil prvi košček in dokazal, da gre res za čokoladno sigo, smo jo zmazali v trenutku! Ja, seveda, Maksova mamica! Človek bi jo oženil, vsaka ti v posteljo ne prinese kavo. Res je sicer, da sem jo zavrnil, čeprav stežka, a ko mi jo je pomolila pod nos, sem imel pod kapo šele slabi dve urici spanca. Je pa teknila tudi hladna, to že moram poudariti in upam, da je ta lepa navada ne bo minila!
Z zlatimi črkami pa bo (deloma sicer z mešanimi občutki) v spominu ostal zapisan Marko Z., ki mi je ob treh zjutraj ob ognju malce pregnetel razbolele ramenske mišice. Človek je zagotovo obiskoval kakšen tečaj, ker samouki niso tako vešči, pod njegovimi čarobnimi prsti sem se dobesedno topil! Sem moral prav zavestno držati odprte oči in se ves čas opominjati, kdo stoji za mano, da me ne bi preveč odneslo in zaneslo, ko je kasneje prešaltal pa še na Matjaževo Katarino in sem se zazrl v njen blažen izraz na obrazu, sem pa kar odločno prepovedal tovrstno raboto, medtem ko njen izbranec gara kakšnih 430 metrov pod našimi nogami!
Vse lepo se enkrat tudi konča in dež je končno razgnal tudi nas. Na koncu smo ostali Klemi, Miha in jaz, da smo vse pospravili in za likof odšli v prvo gostilno na zaslužen kofe. In nato še v drugo na še en kofe, ker v prvi gostilni niso imeli vroče čokolade za Mihata …