Ko Čaganka gre, za garače ni problem, kljub blatu. S Ticotom sva se v bivak odpravila že v petek ponoči, da bova lahko zjutraj dlje spala, kar je bila v bistvu napaka. Mislim, da se takšna dva junaka spet na kup spraviva. Je bilo vse v redu, dokler ni moral ustaviti, ker je bilo na cesti šest mladih divjih prašičev. Sva jih občudovala, ko so trapljali po cesti gor in dol, ne kaj preveč prestrašeni, dokler seveda fotkiča nisem vzel, vtem so pa izginili. In ko sva par minut kasneje parkirala ob cesti, od koder sva morala par sto metrov peš do bivaka, je Tico zadevo seveda moral uročiti. Je vprašal, če me ne bo nič strah, ko bova po gozdu capljala do bajte. In itak da sem to misel nekam globoko v podzavest rinil, dokler je glasno ni izrekel, potem sva pa ko dva specialca tiste metre premagovala in v blatu z lučkami iskala sledi medvedov in prašičev in na ves glas krulila, da beštije preženeva. Za tankimi lesenimi zidovi je bilo potem bolj pogumno pa z ognjem zunaj, a od spanca ni bilo kaj dosti, ker sva se predolgo pogovarjala in so čez nekaj švoh uric že Ljubljančani prišli s Klemijem in nekim Švedom. Ki se je kasneje izkazal za Rusa, ki dela na Švedskem, a ne bomo cepidlačili. Se je ekipa za na dno kar kmalu v jamo odpravila, Teu sem pa iz čiste fovašrije še kabel za vox porinil, da ga dol nese, ker smo ga zadnjič premalo vzeli. Zakaj iz fovšarije? Ker model pride na akcijo z asistentko, da bosta skupaj lovila jamske beštije! Čudovit job imajo nekateri, majkemi! A sem mu v bistvu naredil uslugo s kablom za jamarski telefon, ker je v očeh spodnjih garačev izpadel kot totalni car, saj so ju dve uri poslušali, kako sta se nad njimi kakor s kablom matrala, asistentka ga je pa vsake tri minute spraševala, če mu ga še malo potegne …
Dejan, Jasna, Tico in jaz smo se pa v novoodkrito dvorano na koncu Južnega rova odpravili, pogledat, kaj so Gorenjci zadnjič naredili. V Akustični smo enega pricinili, Tico je pa medtem začel slačiti pas, ker več ne kadi. In je imel in čas in malo preveč kilogramov tudi. Sem ga nemudoma še jaz posnemal, Dejanu se pa takšne telovadbe absolutno ni ljubilo izvajati, da če je ozko al kaj? In itak da ni, sva mu odgovorila, le enkrat da je treba na trebuh in zaradi enkrat na trebuh se pa on že ne bo matral s snemanjem pasu in potem z oblačenjem. A ko smo prišli v Gorenjsko dvorano skozi ozek prehod, ki so ga razširili Gorenjci, se je vmes zelo hitro izkazalo, da Gorenjci so šparovni ljudje tudi pri širjenju in niso čisto nič preveč razširili in smo našega Dejkota kar nekaj časa čakali, da je prišvical v nove dele, vmes je pa klel tiste, ki so širili in tiste, ki so mu rekli, da to ni ožina. Sem prižgal tamočno luč in zadrževal dih, ker mi je Marko Z. povedal, da so novi deli ful lepo zasigani in da je celo nekaj povsem belih kapnikov. Smo se že prej menili, da bomo morali torej v novih, zelo lepo zasiganih delih pazljivo hoditi, da vsega ne zaserjemo, a smo bili seveda žrtev gorenjskega humorja. Je bilo le par kapnikov, eden resda bel tudi, blata pa več ko v vsej jami skupaj! Smo vse prešnjofali, potem sem se pa na koncu dvorane kar v ožino zarinil in še za ene deset metrov zadevo podaljšal, dokler res ozko ni ratalo, a zadeva gre, le macolo bomo potrebovali. In iz tiste ožine je spet prifrfotal netopir, kar pomeni, da bomo še delali. Po kakšnih treh urah smo odšli do pasov, prijetno spočiti enkrat za spremembo, je bilo lažje ko na dno riniti, a je seveda potem moral Tico zakomplicirati. Da tako spočiti ven ne moremo priti, da to ni nič, da bomo sprobali reševalno tehniko, ki nam bo znala kdaj priti prav v novih delih, kamor nosila niti pod razno ne morejo. In je Jasno s tehniko protiteže vlekel po blatni Akustični gor in je kar šlo, mene je pa zadolžil, da jo potegnem na stropni kakšnih trideset metrov v luft. In sem jo, jaz imam sestro rad in je uživala, jaz pa malo švical, potem je pa Tico zavpil, da naj manever kar pustim, da bo še on Dejana potegnil, da Dejan bi tudi rad videl, kako to zgleda. Smo se sicer prej menili, da Dejkotu ne bomo nič pomagali, da se ne bo klinac razvadil, a je potem milo gledal, da si je Tico premislil in potem posledično crknil. Jaz sem pa kar ven potegnil in najprej za kofe pristavil in nato ogenj zakuril, da smo čevape na žar vrgli, enkrat še po dnevu sta pa Teo in asistentka ven priskakljala. Umazana kot le kaj, vesela in kave in čevapov. Špela samo napol vesela, je samo pivo vzela, mesa pa ne, je potem raje eno zelenjavo matrala nad žerjavico. Okoli desetih zvečer je Diba prisvinjal in bentil nad Teom, ki je v jamo pasti postavil, da cela jama smrdi po mrhovini in da je komaj dihal, ko že tako primanjkuje zraka, da edino parkrat mu je prav prišlo, ko je bil še Klemi za njim, da je vseeno lahko prdnil in se potem na Tea in pasti izgovarjal …
Kakšno uro za njim sta pa Rus in Klemi pokukala v toplo noč z novico, da sta jamo še za debele dodatne metre poglobila in za najmanj dvesto metrov tudi podaljšala, saj jih je spodaj prečni rov z dvorano razveselil, so se lahko vsaj malo zravnali in sprehodili ko ljudje. In da gre še dol in da še ne bomo nehali, da pa tako na oko je jama vsaj 450 metrov že pod površjem. In smo še vse čevape spekli, ker žerjavica je bila še dobra, hkrati pa še Špelin podkombinezon v dimu posušili, da bo jutri lahko novince v neko drugo jamo peljala. A se mi dozdeva, da je z dimom predvsem vonj po matru in vonj po blatu zakrila, da bodo tečajniki za njo lahko pri matranju bolj na prekajeno šunko mislili kot na kaj drugega …
S Klemijem sva okoli pol dveh zjutraj vrtalnik še Urošu odpeljala, ker gre zgodaj zgodaj zjutraj v jamo delat, a sva ga morala počakati, da se je iz gostilne pripeljal na primopredajo, po primopredaji se je pa spet odpeljal, je še nekaj v gostilni pozabil se mi zdi …
