Iz trebuha

Zadnjič enkrat sem se smejal gospodu Grahu, ki se je čemaža vsakodnevno nažiral (pravi, da zato, ker je zdrav, jaz pa mislim, da malo tudi cena igra vlogo, v hosti lastnoročno nabran je cenovno bolj ugoden za javnega uslužbenca) in potem mislil, da v črevo krvavi, ker je bil kakec sicer čvrst kakor pri tistem psu iz reklame (dlako je imel pa svetlečo, kar za javnega uslužbenca pa ne drži), le barva je bila preveč temna. In itak da se po tovrstnih debatah počutim pogubljenega. Res. Ko nekdo razlaga, da je nehal kaditi in kako zdaj zdravo in globoko diha, jaz avtomatsko še dva naenkrat prižgem in si dopovedujem, da bom zihr že jutr crknu, ker ne neham kadit, ko poslušam Klemija, kako živi brez sladkorja in kruha, že vidim moj prerani grob in me vest peče, ko si cockto naročim in sladkor v kavo vsujem plus sekiram se, ker si na trinajsturno tlako v globoko jamo kruh s sabo vzamem in ko ta kruh na dnu hočem pojest in od njega najdem v prasici dobesedno samo mikroskopske drobtinice, si v bistvu oddahnem, ker bom brez kruha in bom zdrav ko Klemi, ko pa po trinajstih urah živalskega matra brez hrane ven pridem, zahtevam samo kofe in čik! Pol ti pa še prijatelj začne razlagat, da kakce moraš preveriti, ker kako boš drugače opazil, če krvaviš in si rečem, da sem gotov. Ampak res gotov, ker jaz kakca pač ne gledam. Tam mam en gumb in ga pritisnem in ga ni. Postane problem komunale. Jaz sem pa odpisan, ker lahko že zdajle krvavim in sploh ne vem in ko bom tole objavil, bom lahko čez pol ure že crknil. Evo, s takšnimi strahovi se občasno ukvarjam in ker vem, da ne bom nič glede tega ukrenil, sem gotov. Dobro, saj pol si skuham kofe in enga pricinim in mi je vseeno in pozabim, ampak zadnjič na taboru me je pa skoraj kap. Saj vem, v mojih letih to niti ne bi bilo tako zelo presenetljivo, a zame je bil to vseeno čisti šok, da sem bil tako blizu preranemu grobu. Ko so vsi odšli in smo ostali samo še Miha, Klemi in jaz, sem se odločil, da še jaz naš novi sekret sprobam. Drugače imam glede takšnih stvari težave in vsako sranje iz katerega koli konca sveta kar domov prinesem, tokrat so bili pa tisti makaronflajši, prebranci, čevapi, šnicli, jogurti, klobase …. vseeno preveč. In sem odpeketal, kakmor še cesar odpeketa peš, na hitro opravil, kar sem imel opraviti  in že skoraj odšel iz posvečene kamrice, ko me je en hudič premamil, da sem pogledal v luknjo. Itak sem vedel, da ne smem, ker na poljskem stranišču ni sifona, ki pogoltne in očem skrije človeške iztiske in itak sem vedel, da absolutno ne smem pogledati, ker drugače nikoli več ne bom sedel na tisto klopico z luknjo, a sem vseeno pogledal. Me je hudič ravno pravi čas opozoril, da moram preveriti, če kaj krvavim! Sem pokukal in ko sem opazil, kaj je iz moje riti priletelo, sem se še enkrat skoraj usral, tokrat od strahu, potem sem se pa opotekel iz tiste lesene hišice in se z roko za hip naslonil na prvo drevo, ki na srečo ni bilo preveč oddaljeno. Sem globoko dihal in si kljub temu, da sem se prepričeval, da ne smem paničariti, govoril, da sem gotov. Ampak res gotov in to gotov v roku od takoj. Ker če človek takšno iz sebe iztisne, potem smrt ni več daleč, v to sem bil prepričan! Malo sem tudi javnega uslužbenca klel, ki me je v to premamil, bi raje videl, da crknem neveden, a čisto zares sem klel le usodo. Tako še ne star, še skoraj mlad, glih dobro se je Čaganka začela odpirati, jaz bom pa moral iti krompir kako raste od spodaj gledati! Ah, ta kruta, kruta usoda! Po slabi minuti se je dihanje malo umirilo, da sem si lahko enega s tresočo roko prižgal, parkrat potegnil, potem se pa nazaj proti taboru napotil, da vsaj še en kofe spijem, preden grem, med hojo se mi je pa posvetilo. Smo pospravljali tabor in ko je na vrsto prišel kotel z makaronflajšem, na katerega je vso noč padal dež, je Miha suvereno predlagal, da ga v sekrat vržemo in ne v smeti s pretežno pivovsko embalažo. Se nisem najbolj strinjal, da bomo s tem živali privabili, a je pojasnil, da jih tudi z iztiski privabljamo in da je torej vseeno, da je manj škode, kakor pa če bi bio odpadke v embalažo vrgli. In sem torej vsebino kotlička plus vso hrano, ki je ostala po krožnikih in piskrih, stresel v sekret, vmes pa na to pozabil in sem potem mislil, da je to vse skupaj iz moje riti padlo. Poštena napaka, vsakemu bi se lahko zgodila, sem prepričan!

V nedeljo sva s Klemijem potem opremo v Klevevžu prala v topli vodi, kjer naju je podjetni Marko P. našel in falabogu vsaj on slabše zgleda ko jaz, čeprav je spet začel relativno redno seksati in malo manj piti, pa kofe si na srečo tudi še sladka, tako da je bil potem Klemi videti kot čudak, ki se je cukru izogibal. Danes sva pa s Klemijem še tovariško pomoč na štriku trenirala in ko sem tako bingljal med njegovimi nogami, povsem nemočen in brezizhoden, je začel razlagati o koristnosti teka in nekadilstvu in brezkruhstvu in brezcukrstvu … Me je za hip, čeprav res samo za hip, spomnil na Jehovove priče. A podobnost ni preveč očitna, tistim klincem vsaj vrata pred nosom lahko zaloputneš …

photo 1