Home > Razno > Izumrl poklic

Izumrl poklic

11. maja 2014

Poklici niso večni, spreminjajo se, umirajo, nastajajo novi. Dobro, gospod Grah, javni uslužbenec, se nima kaj bat, to ne bo nikol crknlo ali se spremenilo, poklic perice recimo pa je v bistvu crknil s prihodom pralnega stroja. Vsaj mislil sem tako, dokler nisem jamar postal in opremo prvič opral v pralnem stroju in je preljuba mi soproga upravičeno znorela. Sem potem pral pred hišo s cevjo, a kaj, ko je ves drek odneslo k sosedu in je moral prati potem še on, ker drugače je vse v hišo znosil, pa sploh ni jamar. In sem se vrnil h koreninam, na potok. A poklic perice je težak ko sto mater, raje iz Čaganke z dna prilezem kakor se dve uri sklanjam nad vodo in ribam in mi hoče hrbet zlomit! Pa še dokaj osamljen poklic je to, nehvaležni otroci se mimogrede poskrijejo, ko začnem v vozilo nositi usrano opremo, ker dobro vedo, kaj bo sledilo. In jih potem lovim ko kokoši po hiši in silim v delo, ki ga ne marajo. Dobro, včasih se s kom spajdašim, a to je bolj poredko, tisti, ki živijo v bloku, recimo Klemi, nimajo nobenih težav opreme zabrisati v kopalno kad. Če se zamašijo cevi, se itak tistim spodnjim, iz nižjih nadstropij, kar naj se oni drkajo s tem, če se zamašijo meni, moram jaz zavihati rokave …

Je pa pranje opreme dobro v meditativnem smislu, lahko malce podoživiš dogodke, se spomniš stvari, ki si jih pozabil, recimo. In se spomnim zgodbe Marka Z. o tem, kako so trije iskali nove jame v gorenjskih hostah, po nekaj urah so se pa poklicali po telefonih in dogovorili, da se dobijo pri drvarju, ki so ga slišali žagati z motorno žago. Končno pridejo do drvarja, se pokličejo ter ugotovijo, da so vsak pri svojem …

Zadnjič, ko sva s Klemijem v Klevevžu prala, sva se v bližnji gostilni potem za likof ustavila na kavici. Ko sva potem proti njegovemu kinderjajček avtomobilčku hodila, sem pa zagledal svojo najboljšo še ne posneto fotografijo. Marko P. sicer pravi, da je najboljši fotoaparat tisti, ki ga imaš s sabo in da je tudi tisti na telefonu dovolj dober za svetovno uspešno fotografijo, če nimaš boljšega, a sem takrat, ko je Klemi odklepal svoj kinderjajček avtomobilček, ugotovil, da je za dobro fotko potrebno imeti tudi malince. Fotoaparat sem imel, malinc pa ne in posledično zdaj nimam carske fotografije. Namreč, na parkingu so bili parkirani trije avtomobili in ob vseh treh je pri odprtih vratih stal voznik. Ob Klemijevem kinderjajček belem avtomobilčku je stal bel Klemi, ob njem pa dva ogromna črna terenca z zatemnenimi šipami, v katerega bi Klemijev avtomobilček z lahkoto spravila, četudi bi imel bicikl na strehi namontiran, ob odprtih vratih pa dva črna možaka. In je blo smešno za popizdit, a nisem imel malin narediti posnetka in potem tistima modeloma razlagati, zakaj sem ju fotkal. Sem malce razočaran sam nad sabo sedel na sovozniški sedež in potem s kotičkom očesa opazil, da temnopolti možakar le s težavo zadržuje smeh. Mu verjetno ni bilo jasno, kako sva se sploh noter v kinderjajčka spravila, a ni imel malinc glasno se smejati, ker sem bil za eno glavo višji od njega. Plus rdečo kožo na rokah sem imel, ko sem pa dve uri jamarsko usrano opremo ribal …

20140511_164133_S

Comments are closed.