Kot ati

V petek sva s Klemijem k Alešu odpeketala v Domžale, pomagat pripravit poligon za sobotne jamarske izpite. Ker če hočeš biti jamarski inštruktor, moraš znat druge, ki še niso jamarji, zafrkavat. Sva imela tremo, itak, ker je tudi pripravljanje del inštruktorskega izpita, a ni bilo sile, itak se že kar nekaj časa z večino skupaj po jamah preganjamo in itak vedo, kaj znamo in česa ne. Marko Z. je s sabo pripeljal najboljšega prijatelja Srečka, ki je tudi že pravi jamar, čeprav ne vem, če ima tri kilograme. Je namreč terierček, hudokurčen pa ko gazda, kar je Marko Z. non stop poudarjal s kar nekakšnim ponosom, najraje pa je z globokim in poltihim glasom to na uho šepetal bodočim jamarkam, predvsem ko se je Srečko za mačkami ali srnami podil. Evo, isti ata, je zatrjeval, ponosen kot le kaj, ko je Srečko začel pa še za tiči skakati, ker smo bili namreč v gozdu, se je pa odločno in brez slabe vesti distanciral od njegovega početja! Kar je skorajda malček podlo, če mene prašate. Mislim, ne da se je od prijateljevega lovljenja tičev distanciral, temveč da laže, ker Srečko je pač slika atita …

A pustimo družinske prigode ob strani, danes smo se morali bodoči inštruktorji dokazati v praksi. Nadzorovati bodoče jamarje pripravnike in jamarje pri njihovem dokazovanju znanja. Pa jamarke tudi, seveda, čeprav tega pa nismo kot tlako doživljali. Mene so verjetno zaradi let porinili k lestvam, ki jih živ bog več ne uporablja in so domnevali, da se jih jaz pa verjetno še spomnim in itak da me bodoči podzemniki niti niso kaj preveč resno jemali. Klemna, ki je bil pri prvi pomoči, so bolj upoštevali, ker tam je znanje manjše in se prej pogrne! Za dobro vago so mi v pomoč porinili še Maksa, tako da je bilo delo še težje! Med pavzo za kosilo se je od nekod privlekel povsem moker Dejan, ki je delal izpit za jamarja in namesto nasmeha začel bruhati grde besede. Da naj se slikam, da sem mu rekel, da bo lahko in u izi ter da vse itak zna in da naj samo kima, ko ga bodo kaj vprašali, a kaj, ko je k vsem priskakljal ravno takrat, ko tam ni bilo nobene skupine in so inštruktorji vso pozornost namenili le njemu. Še pri varstvu podzemlja se ga je naš Andrej izrecno razveselil in od njega kot domačega menda zahteval še dodatno znanje, zato se mi je preljubi Dejan vmes tudi maščeval. Pri zahtevi, naj našteje slabe jamarske prakse, je omenil mene, da kadim v jamah, Jerneja da kaka pa ša par drugih je namočil, v opravičilo sem mu pa pri tovariški pomoči zrihtal najlažjo in najmanjšo jamarko, ki bi jo z vrvi moral sneti z enim prstom. Se mi je, ko je plezal proti njej, z nasmehom celo zahvalil, potem sem pa zelo kmalu prizorišče nepopisnega matra kar zapustil. Ker deklica je bila res majhna in lahka, a je zato imela tudi opremo, ki jo mora reševalec uporabiti, mnogo manjšo in krajšo in je Dejan nepopisno crkoval in švical. Vmes je pa Jerca z dvema deklicama iskala Klemna in čeprav smo jo prepričevali, da lahko kateri koli inštruktor izpraša tudi prvo pomoč in podpis prispeva ter se nesebično ponujali, so hotele Klemija. Kar se je izkazalo za napako, ker Klemi jim podpisa ni hotel kar dati na lepe oči in jih je potem temeljito izprašal. In sem v tistih trpečih obrazih nenadoma zagledal sebe, ko nekdo na vsak način od tebe želi, da pokažeš znanje, ki ga iščeš celo globoko dol v riti, čeprav veš, da ga niti tam ni, ne glede na to, kako se trudiš!

Kakor koli, skoraj trideset kandidatov in kandidatk je izpit uspešno opravilo, pa tudi inštruktorji menda nismo bili med najslabšimi. Kar je bil dovolj velik razlog za en zmagoslavni radler s kofetom na sončni terasi domžalskega jamarskega doma, kamor me je odpeljal Klemi, držeč me za rokico. Ne, nisva se raznežila, le enega ogromnega medveda so imeli tam in čeprav so zatrjevali, da ni živ, človek pač nikoli ne ve …