Home > Razno > Merilci

Merilci

19. maja 2014

Danes zjutraj se je štiričlanska merilna ekipa v sestavi Anži, Andrej, Srečko in Miha, odpravila v Čaganko, da končno uradno izmeri vse tiste z nešteto žulji in kletvic pridobljene nove stopnje. Ker po občutku smo imeli v mislih že skoraj globino 500 m, pa smo hoteli še dvome ovreč. Jaz sem ne tako zelo zjutraj prepričal družino in sestro, da bi bilo super, če bi šli k Čaganki na piknik, pa da še garače potem pogostimo in smo res odskakljali in smo se prav zabavali, a okoli petih popoldne so pa domov začeli siliti. Sem malo zavlačeval in končno dočakal, da so se okoli šestih z globine 400 m, do koder smo imeli kabla zadnjič,  oglasili prek jamskega telefona. In ker iz takšne kar zahtevne globine (samo v Čaganki, ki je bolj ozka tam v globini) rineš ven tudi 4 ure, so moji vsi obupali in me zapustili. Da nekateri imajo službo naslednji dan in šolske obveznosti. So torej odšli, poritoprasniki, torej jaz, smo pa ostali. In ko je dolgčas in ko veš, da nezaposlene roke so hudičevo orodje, sem zagrabil za čopič in barvo, in do konca prebarval bivak, zbil vrata na kakalniku in jih tudi pobarval, plus pult pred bivakom sem tako posvinjal, da sem moral potem prebarvati še tega, ko sem pa že vse nasvinjal, sem pa res moral počakati, da ven pridejo, čeprav sem najprej nameraval ostati le toliko časa, da se mi oglasijo iz spodnjega bivaka na 200 metrih. Sem moral počakati, da se ne bi z barvo namazali namreč! Sem bil torej tako priden in je čas mineval, sonce pa zahajalo, da sem še par debelih polen vrgel na ogenj, da bodo še naprej uspešno odganjali medvede (plus da jim šnicle pogrejem, ko ven pridejo), potem pa, ko sem vse naredil, kar je bilo za narediti, sem si še en kofe scmaril. Malo večjega, ker itak nisem imel kaj početi in sem ga počasi žulil, pa enega prižgal vmes, pa še drugega in tretjega, ker kofeta je bilo res malo več, potem se je pa katastrofa zgodila! Nisem računal, da bodo imeli zavirača Mihata poleg in da bo vse skupaj trajalo tako dolgo, zato mi je zmanjkalo cigaretov. Saj sem se pretvarjal, da to ni nič in da bodo itak kmalu ven pokukali, a ko sem v sedmih minutah sedemintridesetkrat pogledal na uro, koliko je že minilo časa od zadnjega čika, sem spoznal, da tako ne bo šlo. In sem sedel v avto ter v najboljšo bistriško gostilno odbrzel. Lenka me je bila sicer vesela, čeprav je bila na nogah že od štirih zjutraj in mi je celo dva špricerja natočila, čikov pa ni imela. Me je rešil sin, ki sicer ne kadi, a je imel menda tri čike od prijatla, da je blo za prvo silo, potem sem pa nazaj na postojanko bojno odhitel in ravno še pravi čas pogrel mesnine za mesojedce in sirnine za rastlinojedca. Pa en deček smo si vsi natočili, da smo nazdravili uradnim 450 metrom globine (kar Čaganko trenutno postavlja na 36. mesto najglobljih slovenskih jam!) in obetajočemu nadaljevanju, ki jo bo na lestvici kmalu potisnilo še za par mest višje. Potem je pa mene želja po nikotinu proti novomeški vso noč odprti trgovini za prave moške pognala, ostali se pa tudi niso kaj dosti obirali, so sanjali o tušu in postelji. Ja, vsak ima svoje želje, celo Petrolar, ki je vpil name, ko sem si enega prižgal že med hojo proti avtu …

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.