Home > Razno > Pomoč

Pomoč

24. maja 2014

Kot vsako leto smo tudi letos novomeški jamarji pomagali pri spustu obiskovalcev v Županovo jamo. Gre za res lepo in veliko Dolenjsko turistično podzemno krasotico, v katero lahko vstopi vsakdo, mi pa smo tiste malce bolj adrenalinu podvržene spuščali skozi stari vhod v jamo, globok kakšnih 11 m. Letos je bilo vreme lepo in posledično tudi zelo veliko obiskovalcev, prek 100 smo jih spustili skozi luknjico. V bistvu je bilo toliko dela, da niti na kofe nisem uspel skočiti, a je enkrat vmes eden od organizatorjev vprašal, če kaj potrebujemo in sem pod želje kofe izrazil in ga tudi dobil. Takšnega bolj majhnega, da sem ga kar na dušek v rito vrgel, čez kakšno uro, ko so spet želje izpolnjevali, sem spet kofe naročil in ga dobil, pri tretjem poizvedovanju takisto, čeprav me je fant pa že malo sumnjičavo opazoval, je mislil, da ga hecam. Ga je vseeno prinesel, na njegovo začudenje, da sem že kar tri kave spil in če bi morda raje kaj pojedel, sem mu pa povsem resno odvrnil, da takšne kavice lahko na 15 minut brez težav nosi. Ni verjel, le tist šnicel je pa vseeno vsake toliko poskusil poriniti …

Letošnji spust si bom zapomnil po dveh dogodkih. Prvi je bil nadvse iskren in nadvse zgovoren petletnik, ki se je razgovoril, ko smo k vhodu v jamo poklicali naslednjo družino in je mlada mamica stopila do nas, mali je pa zabremzal. In se najprej pošteno pozanimal, ali oni tudi štejejo za družino, čeprav sta šla oči in mami narazen in zdaj živi na dveh krajih in da ženska, ki je z njimi, ni njegova prava mamica, da njegova prava mamica ni mogla priti. Pa še marsikaj je povedal, pravzaprav, če bi samo še številko čevljev zaupal tam zbrani stotinji, bi vedeli takorekoč vse o njih. Ata se je seveda kot najpogumnejši pred sinovim monologom pospešeno umaknil v jamo, mlada nova mamica je pa zardevala zgoraj …

Malo kasneje, ko je bila še kar gneča, nam je pa drug mladi oče, katerega družino smo že spravili pod zemljo, poskusil malo pomagati in je kar sam pobral jamarsko čelado in si jo nataknil na glavo, potem pa mirno čakal, da ga pripnemo na vrv in spustimo v hlad. A je še malo čakal, ker smo ga morali najprej z vseh strani pofotografirati, saj je čelado obrnil narobe. Je bila svetilka za temenu in bi v bistvu, če bi s tako naštelano svetilko hodil po neturistični jami brez električne razsvetljave, moral hoditi na rikverc, da bi sploh videl, kje hodi …

20140524_150740_S 20140524_150744_S 20140524_150753_S

Comments are closed.