Home > Razno > Ročna

Ročna

23. maja 2014

Leta ’91, med tisto našo nekajdnevno vojno, smo se včasih prav zabavali. Zaradi hrabrosti (al pa zaradi česa drugega, kaj pa vem, dolgo je že od tedaj) sem dobil popoldanski dopust, kar je pomenilo, da moja predraga soproga, ki takrat še ni bila moja predraga soproga temveč samo predraga punca, tisto popoldne ni visela z mano na mojem bojnem položaju, temveč sva se naložila v avto, pobrala še prijateljico in pičila na obisk k njenemu fantu, mojemu najboljšemu prijatelju.  Katerega bojni položaj je bil v Drganjih selih. Jasno, v pravi vojni bi človek tisti parurni dopust izkoristil za dobro kosilo, morda tuš, en dober seks in obed ali kaj podobnega, a ker smo bili slovenski teritorialci dobro organizirani, nam ni nič od tega manjkalo v vsakodnevnem matranju. Moj bojni položaj je bil v stavbi Elektra med dvema vojašnicama, ker smo federalcem izklopili elektriko in smo potem tam štekarje čuvali, da jih sovrag ne bi nazaj priklopil, kar sicer ni bila najbolj varna naloga na tem svetu, je pa imela tudi dobre plati. Slovenski oficirji se k nam niso upali kaj dosti zahajati, kar ni bila velika tragedija, je pa k nam vsakodnevno zahajala snažilka, ki ji očitno nihče ni povedal, da med vojno ne rabi hodit v službo, ki se je nahajala na prvi bojni liniji. In je vsako jutro pospravljala za nami, sicer ne brez nerganja, ker smo bili res pravi prasci, pa še oprala nam je perilo, čeprav tega nismo zahtevali. Dobro, za seks je nismo imeli, je bila že starejša, a ker oficirji k nam na prvo bojno linijo niso hodili, so lahko hodile naše punce. In nam torej ni nič manjkalo in zato greš potem, ko dobiš popoldnaski dopust iz vojne,  obiskat prijatelja na drugem bojnem položaju, saj to je logično, ne? In smo k njemu pripičili ravno ob zaključku tekmovanja. So dečki, ki so se malo dolgočasili, malo so bili pa zafrustrirani, udarili tekmovanje, kdo od njih ima najstarejše orožje zadolženo. Jaz nisem bil konkurenčen, ker sem imel ne preveč staro kalašnikovko, v finalih so bili bolj tisti z nemškimi muzejskimi šmajserji  iz leta 1941. Nekateri so imeli tudi vrezane hakelkrajce in kakšno nemško ime, kdo je pa zmagal, se pa tudi več ne spomnim. Se je moj dopust počasi bližal koncu, a sem še za las ujel konvoj, ki je dečkom pripeljal sodobno orožje, zaplenjeno v JLA jevskem skladišču Borovnica. Itak da so poskakali na kamione kakor razposajeni otroci in se potem cufali za avtomate in municijo in bombe in še dobro, da nikomur ni bilo nič takrat. Preden sem se odpeljal nazaj v svojo borbo, sem še opazil modela, ki je kot jastreb  skočil na zadnji kos protioklepnega orožja za enkratno uporabo, ki je še ostal na kamionu, čeprav se mi je zdelo čudno, ker je že od daleč izstopal. Je imel namreč prek cevi pobarvano živo rumeno črto, za katero smo vsi vedeli, da pomeni šolsko orožje, a model tega očitno ni vedel in kadar koli sem se potem slišal s svojim prijateljem, mi je ta vedno poročal o njem. Da še vedno tisto neuporabno cev ponosno nosi na hrbtu, kamor koli gre, čeprav ni bila najlažja na tem svetu, ker so se fantje zmenili, da mu nihče ne bo povedal, da je neuporabna. Jo je nosil dlje kot mesec dni, kako se je pa na koncu počutil, ker enkrat je moral izvedeti, pa ne vem.

No, danes sem se podobno njemu počutil jaz. Ne, nisem zadolžil kakšnega šolskega protioklepnega orožja, le avto sem peljal na tehnični pregled. In itak da sem bil živčen, ker moje vozilo je že staro, čeprav me je dr. Krevs tolažil, da nima kaj bit narobe, da je to vendar Volvo! Sem opazoval, kako so ga strički na servisu preverjali in merili izpuhe in so me tisti spreminjajoči se grafi in številke še bolj živčnega delali, ker itak ne vem, kaj bi morali kazati, a ko so ga končno pregledali, je en striček stopil k meni in povedal, da je vse OK. Razen ročne. Da je nimam. Koga nimam, sem začudeno vprašal. Ročne zavore nimate, je dodatno pojasnil. Sem zmedeno pokukal v kabino in pokazal na ročico ročne zavore. Imam jo, tam je. Se je striček zasmejal in povedal, da ročico že imam, a da je neuporabna, da ročna zavora slabo prime. In da naj to popravim in bo tehnični narejen. In sem se potem, ko sem se k dr. Krevsu odpeljal, ki stanuje čisto blizu, za nazaj malo glupo počutil, ker sem celo leto vsakič, ko sem parkiral, še ročno zavoro potegnil. Ki itak ne dela. In kakor bi tisti model sovražniku šolsko protioklepno orožje lahko samo v glavo zabrisal, da bi bil kakšen efekt, tako bi jaz lahko raje kamen podložil pod kolo namesto da sem ročno vlekel …

A ko sem prišel k dr. Krevsu, sem na svoje težave mimogrede pozabil. Ker je čez pol njegove parcele že stal napolnjen nadzemni plavalni bazen. Me je včeraj klical, da če se glih po riti praskam, naj mu pridem pomagat bazen postavit, a ker je bila ura že osem zvečer, sem predlagal, če bi to danes naredili, ker bo trajalo in se je strinjal. A si je potem očitno premislil, ker on je itak še relativno mlad in ne rabi toliko spanca in je pacal dolgo v noč in potem kar na šiht odpeketal. Dobro, sosedje bi verjetno spanec potrebovali, ker so že starejši, a če mora dr. Krevs sredi noči postaviti bazen, se tle ne da nič pomagati in je potrebno zobe stisniti. Vroče je še bilo in ko sem bil že glih tam in ker sem imel pri sebi glih telefon s fotoaparatom in ker ravno glih rad pišem blog in nimam itak glih kaj drugega pisati, se je dr. krevs žrtvoval. Je skočil v hišo, navlekel najbolj seksi kopalke (ker ve, da moj blog bere svetovna publika), potegnil trebuh noter in skočil. Sem kar videl, kako mu je mrzla voda malince v trebuh potegnila in je hotel takoj ven, a sem se zgovarjal, da še nisem dobil najboljšega posnetka in je še malo poziral, da so bila modra usta bolj izrazita.

Potem sem pa drugega doktorja poklical, dr. Stibrota (pa itak sta prijatelja na FB in se občasno všečkata!) in mu povedal o problemu z ročno. Je takojci priskakljal in sem mu moral iz avta dati papirje, da si strokovno ogleda diagnozo, potem sva pa k meni na vrt sedla, da še par besed rečeva. Pa je kmalu srednji sin prišel povedat, da so od avta vrata odprta in predal tudi. Je mislil, da je kdo kaj ukradel, a ga je dr. Stibro pomiril, da le kdo na tem svetu bi iz Volvota šel kaj ukrast. Ja, veste, on je bolj na solatarske avte mahnjen, takšne, ki jih vozijo tisti, ki na tržnici prodajajo zelenjavo in imajo spredaj na pokrovu motorja nekakšen nišan, merek po slovensko.

Se je torej prijatelj seznanil s problemom in me naročil za takoj zjutraj, ko se zbudim, potem pa malo pomislil, da takrat bo verjetno že konec njegovega šihta in sva ga kar takojci pred njegovo delavnico odpeljala. In ko se bom zbudil in s popravljenim avtom domov odpeljal, bom z veseljem ročno vlekel, da bo malo za nazaj delala še!

20140522_175019 20140522_183045 20140522_183222

  1. 23. maja 2014 at 07:13 | #1

    Vrlo dobro, imenjaće! 🙂

Comments are closed.