Home > BlogXtreme > Šlogarsko

Šlogarsko

31. maja 2014

Črnogorci so stali ob jezeru in opazovali človeka, ki se je utapljal. Prav grozno so se verjetno počutili, ker je eden zgroženo ugotovil, da se človek tam utaplja, oni pa samo stojijo. In so se seveda hitro vsi strinjali, da je to res brez veze, da tam samo stojijo in gledajo in so raje sedli in gledali …

Danes smo imeli reševalno vajo iz neznane jame. Kar pomeni, da nismo že vnaprej vedeli, iz katere luknje bomo vlekli ponesrečenca in nismo imeli načrta že vnaprej, da bi se že doma pripravili. So nam šefi malce poskusili zagreniti vsakdan in malo bolj preveriti našo usposobljenost, jim pa po mojem skromnem mnenju ni najbolj uspelo, ker jamarski reševalci smo iznajdljivi do boga. Novomeščani smo se pri Kočevju celo na kofe ustavili, ker so Ljubljančani prevzeli klic in ker smo bili hitrejši od njih in da ne bi samo stali tam in gledali, smo malo sedli. Ampak problem je bil, ker smo, malce res amatersko, sedli v gostilno ob glavni cesti in itak so vsi, ki so šibali na akcijo, že od daleč opazili naš parkiran kombi in je bilo potem dogajanje povsem predvidljivo. Vsak kombi je malce zabremzal, ker so vsi reševalci ko majhni otroci začeli noter težit vodji, naj ustavi, da oni bi tudi in so se potem vodje malce zmedli za hip in pribremzali, a potem seveda na gas spet pritisnili, ker reševalci ne smejo izgubljati časa in smo lahko samo surle potnikov opazovali, ko so se odpeljali naprej. Dobro, saj nas je hitro vest zapekla (ko smo požrli kofe) in smo se odpeljali do jame, tam pa v opremo in v luknjo. Ki pravzaprav ni bila preveč komplicirana, smo kar minimalno opreme s sabo jemali, a potem šele v jami spoznali, da je bila jama narisana samo kot skica, ker nihče načrta ni imel in je bila v resnici dosti bolj komplicirana. Prvi so bili na dnu Ljubljančani in ker je bil njihov vodja Aleš (ki bi sicer lahko vse sam rešil, če bi se mu glih ljubilo, samo se mu na srečo glih ni, da je še za nas malo posla ostalo), se je zadeva že na začetku zakomplicirala. Smo čakajoči na odhod v jamo po jamskem telefonu slišali njegovo malce začudeno poročilo, da v vzhodnem rovu je ena plastična Ančka in da kaj je zdaj to za ena porkamadona, da je bilo rečeno, da je ponesrečenec za tremi jezeri na čisto drugem koncu jame. Šefi so se izvijali in mencali in nobenemu od nas ni bilo nič jasno, potem so pa kar priznali, da smo jim malce načrte prekrižali. Da bi morali najprej priti do ponesrečenca, ki bi jim nato povedal, da je šel eden po pomoč, da za njim je šla pa čez čas še Maja in ker Maje zunaj ne bi bilo, bi jo morali poiskati. In najti mrtvo. Da šefi vidijo, kako reagiramo. In tega torej nikoli ne bodo vedeli. Zahvaljujoč Alešu, ki se je izgubil v napačen rov. Aja, ne, ki je raziskoval napačen rov!

Nato smo se zapodili vsak na svoj odsek in pripravili manevre. Naš je bil čisto enostaven, smo se najprej odločili, da bomo ponesrečenca kar enostavno nosili v nosilih, brez kakšnih posebnih manevrov. Dokler do nas ni prišla novica, da so nam šefi vseeno malo popoprali zadevo in nam za ponesrečenca podtaknili tapravega možaka od 110 kil. Če je nag, so še posebej poudarili! In ker se nagega načeloma ne transportira (in si pametni te slike niti ne zvizualizirajo, ker je potem ne morejo iz glave pregnati!), smo mimogrede prišteli še 40 kil (z nosili vred) in spoznali, da tako zlahka čez hribe in doline pač ne bo šlo in vseeno pljunili v roke. Pa vseeno na srečo ni bil zahteven manever in smo ga mimogrede postavili, potem pa postopali in čakali. In čeprav imam zdaj že kar nekaj kilometrine, me je prizor spet nafilal z adrenalinom, pa čeprav je šlo samo za vajo. Ko so se na drugi strani zaslišali glasovi in se je brezno na drugi strani začelo čedalje bolj osvetljevati, srce začne hitreje pumpati. Ker čedalje več svetlobe pomeni, da se nosila s ponesrečencem bližajo in bodo kmalu tvoja skrb. So ga naložili v čoln, za večjo varnost sta dva reševalca ob čolno celo  plavala. Potem pride čas za akcijo, ko samo delaš, kar si se naučil in poskušaš ne zaštrikati, nato nosila prevzame naslednja ekipa in si lahko za hip oddahneš. Potem podreš manevre in se napotiš za nosili proti izhodu. A ker gredo nosila počasneje kot posamezen jamar, to pomeni, da se nekje naredi čep in sedeš in čakaš. Na srečo sem tokrat sedel k Joklu, ki je, kakor sem začuden spoznal, eden najbolje opremljenih jamarskih reševalcev pri nas. Je vprašal, če imamo kaj vode in smo vsi nekaj brezvoljno brskali po prasicah in mu ponujali plastenke s še po nekaj požirkov, ko je pa izvlekel plinski gorilnik, sladkor, kofe in pisker ter zadevo zakurblal, čeprav ni bilo dovolj vode, smo pa še enega od plavalcev kar malo oželi in je bilo dovolj. Skodelice smo mimogrede naredili iz praznih plastenk, saj moramo imeti reševalci nože ravno za takšne primere vedno s seboj, potem je bilo čakanje bolj prijetno. Jokl nam je potem iz usedline še pošlogal, kar tako na splošno, ne vsakemu posebej in če mu gre verjeti, bo ekonomska kriza kmalu minila, ker je v bližnji prihodnosti videl ogromno smejkotov. Dobro, lahko da bo na kakšni od naslednjih vaj kdo povedal dober vic, tega ni videl čisto jasno. A smejali se bomo, to pa menda za prmej! Je potem še neko česnovo juho ponujal, če kdo pisker opere in vodo prinese, a čeprav jezero ni bilo daleč stran, tiste juhe ni prodal …

Smo še podnevi vsi ven pokukali, zunaj pa veselica, so šefi roštilj zrihtali (jap, evo, končno so nekaj pametnega tudi od nas Dolenjcev pobrali!) in čevape, base in rebrca pošvicali. Je bilo bogovsko! Naj niti ne omenjam, da je gospodar Mur zame uspel obraniti en oreng kozarec kave in potem kar nisem vedel, ali naj najprej malo rebrca grizljam ali kofe srkam in sem kar vse hkrati in sploh ni bilo slabo. Na zaključni  analizi je potem Bernard povedal, da je po dolgih letih v trgovini moral pokazati osebni dokument, ker mu trgovka ni verjela, da resno misli, ko je ob 11h dopoldne v soboto hladno ko špricer naročil 70 sendvičev in goro mesa za na žar in vreče spremljajoče zelenjave, pa še par besed smo o Italijanih rekli. Ki so se nam na tokratni vaji pridružili, da malce bolj zakurbljamo medsosedsko sodelovanje in preverimo, kako smo kompatibilni. In sem jaz o njih lahko samo najlepše povedal, čeprav kaj dosti z njimi nisem komuniciral, ker itak ne znam italijansko. A ko mi je Primož nekje vmes ves vesel, ampak res ves vesel v roke porinil zložen čoln, še poln vode in težak k svina, da se bom še jaz malo matral, je po treh narejenih korakih s tisto težko gumijasto pizdarijo do mene pristopil Italijan z enostavno besedico. Cambio? je vljudno vprašal in čeprav italijansko ne govorim, sem kar nemudoma čudežno razumel, da bi me rad zamenjal, ker bošček itak ni videl, koliko časa sem se s tistim tovorom matral in sem čoln seveda izpustil, kakor da imam kačo v roki in lahko italijanske jamarske reševalce le pohvalim. Bogovski dečki, majkemi! So bili potem nad dobrotami z žara tako navdušeni, da so kar vpisne liste k slovenski jamarski reševalni zahtevali in če jih bomo sprejeli, sem prepričan, da se bodo tudi drugih veščin od nas kmalu priučili. Tistih najbolj pomembnih in koristnih, kakopak! Da naslednjič recimo njihovo reševalno vozilo v gozdu na ozki gozdni poti ne bo edino v drugo stran obrnjeno. Slovenska so bila vsa pravilno obrnjena proti domu, da samo sedemo in takoj pičimo proti najbližji gostilni in ne izgubljamo časa po nepotrebnem, oni, ki še nimajo dovolj izkušenj, pa so morali ob koncu akcije do zadnjega čakati, da smo mi mimo njih odpeljali in so šele potem lahko obrnili in odpeketali. A saj zato pa v bistvu so takšne meddržavne akcije, da se drugi učijo od najboljših … Na koncu je svoje povedal še ponesrečenec, ki je reševalce pohvalil, da se je počutil varnega in mu je bilo kar udobno, opozoril nas je le na to, da moramo biti pri komunikaciji o smrtni žrtvi, ko je poleg poškodovan in zatorej še posebej občutljiv prijatelj, bolj previdni. Tako je pa moral poslušati o vseh možnih in nemožnih načinih oživljanja tiste boge gumijaste Ančke po imenu Maja, saj so jo naši vrli reševalci poskušali zakurbljati tudi na načine, ki jih tukaj niti omeniti ne upam!

Aja, pa Marka Z. sem po dolgem času videl z rahlo potno sragico na obrazu, je moral človek za trenutek odložiti zabavo in za delo za hip poprijeti. Tudi dokaj redko viden pojav, res.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Comments are closed.