Home > Razno > Vesoljci

Vesoljci

14. maja 2014

Pred stoletji sem zašel v diskoteko in prisedel k znancu. Je bilo že bolj pozno, prostor že skoraj prazen, a opica za pultom je glasbo še vedno vrtela glasno, kakor da se stvar šele začenja, prav tako so svetlobni efekti garali na vso moč. Kaj dosti se zatorej nisva pogovarjala, molče sva žulila vsak svojo pijačo in se predajala vsak svojim mislim. Kaj posebno globoke verjetno niso bile, glede na pozno uro, da je bila pa pozna domnevam po tem, da ni bilo v discu nobene dekline več, tudi tiste najbolj nezaželene so ujagale zadnje šanse in odskakljale po dozo akcije.  Pa če bi bile moje še morda lahko globoke kljub pozni uri in alkoholu, prijateljeve zagotovo niso mogle biti, ker si je k razpoloženju pomagal še s kemijo. Sem opazil po njegovih razširjenih zenicah, pa ne da sem kakšen detektiv. Itak smo vsi vedeli, da alko ni njegova primarna droga … Sva torej čmurila na zadnji pijači preden nas zabrišejo ven, muzika je svirala do nezavesti, da je kri tekla iz ušes, efekti pa so garali, kakor da je plesišče še polno. Itak nisem imel kaj drugega pametnega početi in sem opazoval svetlobno kroglo, kako se je med vrtenjem in pobliskavanjem z neštetimi raznobarvnimi lučkami vrtela čedalje hitreje in se od stropa počasi spuščala proti tlom. Saj ni bilo tako zanimivo, lahko bi si tudi vrtal po nosu, kaj pa vem, me je pa vse bolj začelo zanimati znančevo obnašanje. Kot hipnotiziran je buljil v tisto kroglo in poleg zenic so se mu čedalje bolj širile tudi oči. Bogve, kaj mu je švasalo po zadetih možganih, a pogleda kar ni mogrel odvrniti od vrteče in svetleče krogle, ki se je počasi spuščala. Z rokami se je krepko upiral ob rob mize, da so mu pobelili členki na prstih, oči so se mu čedalje bolj razširjale, ko pa se je krogla sustila skoraj do tal in se nehala vrteti, so lučke za trenutek popizdile in znančevi členki postali še bolj beli, potem se je pa krogla povsem ustavila in iz nekaj odprtin je siknila umetna megla. Po moje je bil to znak za fajront, kaj pa vem, saj je znanec nenadoma grozljivo zavpil in zbežal iz lokala, kar so ga noge nesle. Sem moral jaz plačati zadnjo pijačo tudi zanj, a nisem bil jezen. Je bila tista groza v njegovih očeh vredna denarja. Sem prepričan, da je videl vesoljce, ki so se spustili na Zemljo, ni druge razlage!

Zakaj razpredam o tem? Sem skočil že po temi do dr. Krevsa pokukati, da vidim, kako bazen napreduje in bi me skoraj kap. Sem prepričan, da so izza vsek okoliških oken sosedje prestrašeno kukali izza zaves, s spakiranimi kufri pri vratih. Ker dr. Krevs naredi ali na ajncvajdraj ali pa zakomplicira, kakor da gradi jedrsko elektrarno! Preferira seveda drugi način, tle nimam kaj tajiti! Bi moral za svoj ogromni bazen zravnati zemljišče, kar se mu ni ljubilo in je hotel, da zadevo kar na obstoječo podlago postavimo, ko pa sem ga prepričal, da se s petindvajsetimi tonami vode nima kaj hecati, je skočil v drugo skrajnost. Je od nekod privlekel profesionalno lasersko aparaturo, vredno več kot oba najina avtomobila skupaj in zadevo postavil v ravnino, na kateri bi lahko pristal raketoplan, ki zahteva povsem vodoravno podlago! Je na škarpo postavil glavno enoto, ki se je vrtela in piskala in po zraku risala rdečo lasersko črto okrog in okrog, v roki pa je držal nekakšen sprejemnik, ki je migotljal z miljon rdečimi lučkami in zapiskal, ko je dosegel pravilno, u vaservago do tisočinke milimetra ravnino! Če delamo, delajmo pravilno, je njegov moto. Ne, delajmo super pravilno, kaj bi delali samo nekaj napol, na milimeter!

Sem se potem spomnil tudi gimnazijskih časov, ko še ni bilo videorekorderjev in smo bogeci porniče morali gledati s pomočjo 8mm filmskega traku in projektorja in sem enkrat proti jutru, ko je žurka že počasi pojenjavala, zadevo projiciral na blok nasproti mojega okna za minuto ali dve. Da vidimo, kako ene dvajsetmetrski črnc nabija ene šestnajstmetrsko bejbo! Je blo kar fascinantno, a sem na to kaj kmalu pozabil. Po dolgih letih je pa nekdo v gostrilni začel obujti spomine in smo debatirali o tem in onem in je tudi to prišlo na vrsto. In je Peter, že rahlo okajen, skočil pokonci ter povsem znorel name. Itak da nisem vedel zakaj, a je potem, ko se je malo pomiril, pojasnil. Je bil nekje v petem razredu osnovne šole in ga je na pipico pritisnilo in je na stranišče skočil, nazaj grede proti postelji pa povsem naključno skozi okno pogledal. In videl tistega dvajsetmetrskega črnca u akciji in itak mu ni blo nič jasno! Plus še Juga je bila to, z enim programom na televiziji, povečini so predvajali kakšne posnetke s komunističnih kongresov ali kaj podobno adrenalinskega, o goli sisi si lahko le sanjal! In itak je bogo dete menda še dve leti vsak večer ponoči skozi okno gledalo in itak si je bogo dete kasneje mislilo, da se mu je za hip zmešalo. Plus še v demokraciji, ko so porniči vsepovsod in pornografija v vsakem časopisu, menda ponoči nikoli ni šel scat, ne da bi pogledal skozi okno!

Bogve, kaj si bodo mislili dr. Krevsa sosedje?! Po moje bo ene par psihiatrov z njimi kar dobro služilo še nekaj let, pa ne samo zaradi zadnjega laserja …

20140512_210658_S.pg

Comments are closed.